Praški kvadrienale - nacionalni pregledi
Praški kvadrienale (Pražské Quadriennale) oz. PQ je največji svetovni dogodek na področju scenografije in vključuje različne discipline in panoge gledališkega oblikovanja, gledališke arhitekture ter oblikovanja performativnih prostorov vključno s panogami kostumografije, odrske tehnike, oblikovanja luči, oblikovanja zvoka. Na PQ se na vsaka štiri leta (od leta 1967) predstavljajo najbolj sočasne tendence na področju raznovrstnih praks scenskega oblikovanja. To oblikovanje je prisotno tako na področju tradicionalnih oz. institucionalnih oblik kot so drame, opere in balet kot tudi na področju novih scenografskih praks kot so site-specific performansi, multimedijski nastopi in družbene intervencije v javnem prostoru. Bistveni del tega mednarodnega dogodka je sestavljen iz razstave nacionalnih predstavitev gledališč ter študentskih sekcij iz različnih držav z vsega sveta. Začetki PQ izhajajo iz zlate medalje Bienala v Sao Paulu za posebej zasnovano razstavo Františka Trösterja, ki je ponazarjala razvoj češke in slovaške scenografije ter gledališke arhitekture v obdobju 1914-1959. To in dejstvo, da so bile tudi naslednje tri razstave češkoslovaške dobro sprejete na omenjenem bienalu, je leta 1967 vodilo v zasnovo in izvedbo mednarodne razstave evropske scenografije.
Na letošnjem 13. PQ so nacionalne predstavitve gledaliških scenografij bile izbrane iz 56 držav. Selektorji so bili povabljeni, da se v izboru povezujejo z glavnimi temami in presegajo dokumentarne reprezentacije razstavljenih del: Skupni prostori Glasba Vreme Politike (SharedSpace Music Weather Politics). Raziskovalne teme letošnjega PQ se povezujejo s sočasnim gledališčem ter scenografijo kot ter so jih določili kustosi Aby Cohen (politike), Simon Banham (vreme) in Jiří Herman (glasba).
Nacionalne predstavitve so razstavljene na 6 glavnih prizoriščih: palača Colloredo-Mansfeld, palača Clam-Gallas, Kafkova hiša, Salon Topičově, lapidarij Bethlehemske kapele, ploščad narodnega gledališča in cerkev Sv. Ane. Posamezne razstave so bile kot site-specific narejene neposredno za določene prostore. Nacionalnim izborom so, tudi glede na pomembno vlogo češke izobraževalne ustanove DAMU, tradicionalno priključili razstave študentskih sekcij iz različnih držav. Za razstavo nacionalnih ter študentskih predstavitev so bila izbrana poslopja v samem centru Prage. Glavnim razstavam scenografij pa je na PQ še dodanih dogodkov: SpaceLab (delavnice ter festival Zlomvaz, ki predstavlja preseke študentskih predstav), Performing Space or Ephemeral Section of Architecture, Objects, Makers, Tribes, predstavitve, okrogle mize, diskurzivni dogodki in predavanja PQ talks, PQ za otroke, Glastonbury: Land and Legend, Best Scenography Publication Award, Performing Prague 2015 ter drugi spremljevalni dogodki. V PQ so se odločili, da bodo z letošnjim festivalom preizkušali novo obliko vpetosti v mesto.
Edinstvenost ter morda tudi velika težava PQ v vseh preteklih letih kvadrienalov je bila sodobnemu času primerna predstavitev širokega scenskega oblikovanja, ki pa je v reprezentaciji variiral med fotografskim ter video gradivom, risbami, računalniško podprtim oblikovanjem scen, arhitekturnimi načrti in maketami ter dejanskimi artefakti kostumov, rekvizitov in prirejenih scenskih postavitev. V preteklih letih so se nacionalne in študentske predstavitve prikazovale v velikih prostorih na sejmu Holešovice, v Narodni galeriji in razstavišču Veletržní palác, prostorih nekoliko izven strogega centra Prage, z letošnjo razširitvijo PQja v velik festival s sodobnim družbeno kritičnim diskurzivnim prostorom in site-specific performativno prakso, pa je z nacionalnimi predstavitvami v manjše sobe prisoten občutek, da je celoten performativni dogodek PQju nekoliko ukradel tradicijo festivala v predstavitvi samih scenografij in s tem postal morda največji, a kljub temu vseeno festival sodobnih performativnih praks. Pri PQ se zdi, da želijo izraziti spremembe sodobnih performativnih praks: od sprememb gledališke scene, njenega minimiziranja do spreminjanja gledališkega prostora v konceptualnega, v prostor raziskave in procesiranja, ter v performativni prostor izven gledališča, kot prostor osebne svobode, aktivizma in javnega izražanja.
[youtube id="XeBZgwmsoXM"]
Vsak večji festival, ne glede na svojo edinstvenost, mora nadgraditi svoja izhodišča – na Beneškem bienalu so primerljivo predstavitvam v nacionalnih paviljonih dodali kuriran del bienala v Arsenalih. Problem tradicionalne predstavitve sodobnega razvoja scenografij pa leži v njegovem konceptu: predstavljati načrt ali model je dokument nekega performativnega dejanja in ne dejanje samo. S predstavljanjem scenografije same dobimo tehnično didaktično razstavo, ki bi jo lahko imeli tudi na internetu ali v drugih arhivih. PQ ni nadgradil nacionalnih predstavitev z vzpostavitvijo mednarodnega arhiva scenografij in s tem baze znanja (kar je bila inicialna ideja na preteklem kvadrienalu); ampak jih je kuratorsko usmeril v določene teme ter jim ponudil tehnično izvedbo – ter tudi umetniško (namesto modelov je veliko nacionalnih predstavitev videti kot razstava sodobne vizualne umetnosti). Edinstvenost oblikovanja za gledališče - ter tudi film (ki kot bolj popularen medij lahko enake zvrsti oblikovanja bolj spodbuja v njihovem razvoju) je kljub temu, da ni avtonomna oblika umetniškega izraza, dandanes še vedno lahko zanimivo za javne predstavitve (vsaj glede na različne monografske publikacije, ki izidejo vsako leto).
[youtube id="wEFXp0rWqQE"]
PQ je s svojo razširitvijo dogodka naredil rez s predhodnimi festivali in omogočil prešivnemu polju performativnih praks in oblikovanja scenskega prostora lastno možnost izraza. Če bi se vprašali, ali je PQ nacionalne predstavitve postavil v podrejen položaj in jim ukradel festival, je odgovor pritrdilen in izvedba dobra. Nacionalne predstavitve se v kolonizacijski logiki naselijo v Prago, zasedejo prostore s svojo vsebino in potem odidejo, PQ pa medtem širi glas o svobodi izraza.
detajl iz slovenske predstavitve na PQ: predstavitev med boljšimi le nekoliko nerodno odmaknjen dostop skozi sobo nacionalne predstavitve druge države
Zoran Srdić Janežič
