Dogodki

Saba Skaberne: Kiparski cocktail

O PROJEKTU: KIPARSKI COCKTAIL predstavlja majhen delček ustvarjalnosti akademske kiparke Sabe Skaberne. Prikazana so dela iz različnih obdobij, materialov ter dimenzij. Npr. dve starejši instalaciji, ki so nastale prav posebej za zunanje urbane postavitve (1996 - SONČNI KOLOSI za kiparski projekt VODA IN KIPI, 1998 EVERGREEN, za postavitev na vrtu ZDSLU - kot prva v nizu razstav na temo štirih letnih časov na vrtu, Predstavitev zaokrožuje z najnovejšo instalacijo iz cikla skulptur JEDRNATO (2015, Mestna galerija, razstava RAZTEZANJE KIPARSKIH STRUKTUR) narejena iz ročno izdelane polsti (filca). Obiskovalci bodo lahko tudi sami poskusili oblikovati manjše kiparske izdelke iz polsti, bodisi v suhi ali mokri tehniki polstenja.

G-zin: 30. avgusta (2015) si v projektu umetnost na ulici, ki ga organizira ZDSLU – sekcija kiparjev in umetnikov, ki deluje v javnem prostoru skupaj z Društvom likovnih umetnikov Ljubljana, predstavila svoja pretekla dela pod naslovom Kiparski Cocktail. Zakaj shranjuješ svoja pretekla dela?

Saba Skaberne: Svoja pretekla dela shranjujem zato, da jih lahko še kdaj kasneje predstavim v živo, predvsem, ker se mi zdi kiparstvo (ki ga jaz delam) tâko, da je bistveno, da objekt fizično doživiš skupaj s prostorom, seveda, v katerem se nahaja – torej  če  gre za novi prostor v katerega moraš "staro" delo na novo vkomponirati, ga uskladiti ali pa, če imaš posebno srečo, da ga predstaviš na originalnem prostoru, če je bil mišljen kot site-specific. Sicer pa so skoraj vsa moja dela mišljena kot site -specific, le da je ponovitev v glavnem nemogoča... tudi zato, ker je večina del uničenih zaradi zunanjih vplivov. Veliko (večjih) del sem tudi sama uničila, ker nimam primernega prostora za shranjevanje, zato so bili tile kosi ki so bili razstavljeni že "redkost".

Je pa res, da včasih  fotografija kot dokument tudi zelo dobro funkcionira, še celo boljše ... ali pa se fotograf lahko dobro "poigra" s kakšnim detajlom, ki ga sicer gledalec ne bi opazil.

G-zin:  Koliko imaš težav s shranjevanjem?

Saba Skaberne:  Na to vprašanje sem delno odgovorila že v prvem vprašanju. Da, imam velike težave s shranjevanjem, še posebej od tedaj, ko nimam več hiše ne ateljeja ... kleti in podobni prostori pa so že polni.

G-zin:  Koliko velikih del si uspela prodati?

Saba Skaberne: Niti enega!!

G-zin:  Kako na splošno gledaš na problematiko kiparstva, ko je potrebno ustvariti umetniško delo, ki mora (ali pa tudi ne) zapolniti prostor, na proces od skice do konstrukcije, uporabe različnih materialov ter tehnologij, medtem ko sama razstava traja samo kratek čas?

Saba Skaberne:  Tudi to se mi zdi zelo smiselno vprašanje! "Input" je, vsaj pri meni, ogromen in res se mi ne zdi prav, da trajajo povprečne razstave samo 3 tedne! Vsekakor se mi zdi, da bi bilo potrebno vzgojiti zaposlene v galerijah v to smer, da bi razumeli, da morajo biti termini razstav daljši za kiparje. Mi imamo v povprečju res veliko večje materialne stroške kot (klasični) slikarji (tu seveda izvzemam tiste, ki delajo interdisciplinarno – kar včasih tudi sama počnem, takrat pa so stroški še večji!!). Jaz sicer redko delam skice, včasih pa tudi in to pomeni že veliko umskega dela prej, predno sploh pride do materializacije. Dostikrat delaš še s kakšnimi zunanjimi sodelavci, mojstri ... karj pomeni veliko organizacije , usklajevanja ... tudi to je del procesa nastajanjen nekega kiparskega dela – torej so stroški takporekoč že prej!

G-zin: Lahko prosim predstaviš dela, ki si jih razstavila oz prilepiš povezave na njihove strani

Saba Skaberne: Dela so bila iz različnih obdobij zato tudi naslov "cocktail"!

• SONČNI KOLOSI , 1996, material: baker (poliran in naravno patiniran z "zelenim volkom")

To delo je bilo originalno narejeno za razstavo v Mariboru za galerijo Rotovž (skupaj z D.V. Rozmanom) in  postavljeno skupaj z nekakšno "kačo/zmajem" iz raznih barvnih-glaziranih strešnikov (takrat me je sponzoriral Bramac!). Tako da je imela postavitev neko skupno točko z legendo Sv. jurija, ki ubija zmaja ...  nato je zadeva dobila drugačno podobo leta 1998, ko sem jo malce predelala za razstavo v Groharjevi galeriji v Škofji Loki (tudi z Rozmanom). Tam sem jih dala ležati vodoravno in je nastala skulptura, ki sem jo poimenovala "Ognjeni voz" ( žal nimam nobene dobre fotke). Potem so kipi šli za nekaj let počivat v klet. Leta 2009 pa sem jih ponovno razstavila v mozirskem Gaju, na mednarodni razstavi na prostem RAGS IN THE WIND. Takrat so bili postavljeni na prostem na travniku in to je bilo tisto "ta-pravo"... se je meni zdelo ... bilo je enostavno in  "izčiščeno". Kolosi so se zlili z okolico - a ravno prav!

katalog: RAGS IN THE WIND, 2009. Arboretum Mozirski gaj (od prejšnjih razstav ni bilo publikacije, le kartoline!)

• EVERGREEN (miza), 1998, material: železo, umetna trava

To delo je samo delček projekta, ki sem ga zastavila na vrtu ZDSLU leta 1998, kot prva razstavljalka v nizu sezonskih razstav in sicer sem predstavljala jesen. K mizi je sodila še lestev, prav tako preoblečena v umetno travo, kakor ta miza. Sama miza pa ima tudi 6 nenaravno visokih nog, ki onemogočajo normalno rabo (to je bil tudi namen), poleg tega je k kompoziciji sodil še bršljan, ki se je vzpenjal po zidu sosednje stavbe, tu sta bila še 2 objekta: eden večji, iz plošč pleksi stekla, ter manjša polkrogla, ki je zopet "resonirala" okoli razstoče rastline-kapucinke (liste). Ideja je bila mogoče nek melanholični trenutek, ko pride jesen in se začnejo barve v naravu spreminajti, ko se soočamo z "umiranjem", propadanjem, z neustavljivim ciklom, s prihajajočo zimo in mrazom ... ko si zaželimo zadržati zelenilo poletja, žive narave: želimo si EVERGEEN - večnega zelenja. Zato sem v naravo vrta, vnesla umetni material (travo), a sem se kljub temu igrala in pogovarjala z rastlinami, ki tam rastejo. Nekako sem hodila po robu med živim in neživim.

katalog je izdal ZDSLU, 1998, spremni tekst: Judita Krivec-Dragan

• BELINA ŽALOSTI (ribiške osti), 2009, slano testo

Tudi to delo, je samo en delček obsežnega projekta z naslovom BELINA ŽALOSTI/THE WHITE OF THE SADNESS iz leta 2009, postavljenega v ambient cerkvice - galerije v Krškem. Razstava je nastala kot moja reakcija na 5-letno bivanje v Avstraliji in moj pogled na avstralsko neo-kolonialistično družbo vis-s-vis aboriginski staroselski kulturi.  Med drugim so bla dela  narejana iz takozvanih "belih morilcev"(bela moka, bel sladkor, sol in žganje) avstralskih staroselcev. Iz slanega testa, kamor sem  namesto vode vmešala žganje, sem naredila tiste predmete/orodja, ki služijo Aboriginom za osnovno preživetje, ter jih prezentirala v maniri  muzejskih  artefaktov (z listki s podatki, statusom itd).  Na predstavitvi  "Kiparski Cocktail" sem dala povečane ribiške osti. To delo je tudi najbolj zanimalo  obiskovalce!

Razstava, ki je bila organizirano s strani Krške JSKD ni imela kataloga, le karlino, besedilo (galerijski list) k razstavi pa je napisala Elizabeta Rogović

• POVEZANI/CONNECTED, 2014, polst

Najnovejše stensko delo iz ročno izdelane polsti ter verig in karabink sem naredila za razstavo RAZTEZANJE KIPARSKIH STRUKTUR  v Mestni galeriji (2014). Predstavlja MREŽO plastenih, barvitih polkrogel. Centralni del predstavlja bolj sofisticirano/kompleksno obdelane "osebke", bolj ko se pomikamo proti robu, bolj so polkrogle  grobe in manj barvite, mreža pa se zaključi z polkroglami s črnimi pikami v sredini.  Postavitev aludira na neminovno povezanost ljudi med seboj (v danem trenutku "begunske krize", pa bi lahko rekli tudi, da se nas vseh tiče vse, kar se dogaja - prav zaradi te povezanosti).  Zanimiva stran te skulpture je tudi ta, da se zaradi uporabe "karabink" struktura lahko poljubno spreminja in tvori nove oblike-organizme.

katalog: RAZTEZANJE KIPARSKIH STRUKTUR, Mestna galerija, 2014, besedilo:  dr. Sarival Sosič

• POLJUBČKI NAPRODAJ, 2008 - danes, material: tolateni papir, ustno rdečilo

Že nekaj let zbiran odtise svojih ustnic. Vsak dan, ko se zjutraj našminkam si odtisnem "poljubček" na toaletni papir. Nato jih zložim v kupčke s poljubnim številom otisov ter povežem v paketke s svilnatimi, raznobarvnimi trakovi s pentljami. Vsak paketek je opremljen z lističem kjer je označeno  število poljubčov ter mojim lastnoročnim podpisom. Te poljubčke prodajam po simbolnih cenah, kot priložnostna darila ali malce srakastično, kot prispevek revnim umetnikom( meni!). To je še "work-in -progress"!

Večino fotomateriala dobiš na moji blog strani: www. sabaskaberne.blogspot.com, je pa res da že 3 leta nisem posodobila strani! :-(

G-zin:  Kako si zadovoljna s povezovanjem del v dogodek na ulici?

Saba Skaberne:  Sama ideja mi je všeč in jo podpiram še v bodoče, VENDAR - zelo me je motilo, da so bila istočasno obešena še dela slikarjev (na lestve), ki nikakor niso doprinesla k neki kvalitetni predstavitvi, ampak so v vsem vizualnem "džumbusu", ki vlada tam okoli že s prisotnostjo štantov s starinami, zmešnjavo še povečala. Tudi niso vsa slikarska dela ne vem kako kvalitetna, tako da mislim, da bi bilo potrebno to  ločiti. Če ima nekdo predstavitev, potem naj bo prostor njegov ... saj to le ni vsako nedeljo!

G-zin: Kakšen je bil kaj odziv občinstva?

Saba Skaberne:  Odziv je bil ok, seveda pa ZELO SKROMEN PO ŠTEVILU obiskovalcev! - mogoče je vseh bilo cca 6-8!!!

Mogoče bi bilo bolje, da bi predstavitev trajala cel dan, saj je bil problem podoben – vsaj pri meni – kot pri prvem vprašanju ... veliko energije za premalo časa ... mogoče pa samo moje stvari niso tako zanimive, kaj jaz vem!

O AVTORICI: Saba Skaberne (1962, Ljubljana) je študirala in leta 1986 zaključila študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Deluje kot svobodna likovna ustvarjalka na področju kulture: kiparstva, unikatnega oblikovanja ter likovne pedagogike. Njena dela se pojavljajo tako v urbanem prostoru kot v galerijah, poudarek je na dialogu med intimnim in javnim . Poznana je tudi kot specialistka za malo in miniaturno plastiko, ki jo goji skozi vsa leta ustvarjanja in je izrazito orientirana na (so)človeka.
Za svoje delo je prejela 5 nagrad ter sodelovala na številnih domačih in mednarodnih razstavah, tako samostojno kot skupinsko. Živi in deluje v Ljubljani.
Projekt Umetnost na ulici organizira Društvo likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL) v sodelovanju s Sekcijo kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru (ZDSLU). Projekt je podprl Zavod za turizem Ljubljana.

www. sabaskaberne.blogspot.com

by ZSJ

Gorazd Krnc in Zoran Srdić Janežič: Nacionalni ponos - Empire strikes back and forward

Foto: Zala Kalan

Po lanskoletni razstavi v ljubljanski Mestni hiši, kjer se je začel opus Empire stikes back & forward, umetnika ponovno udarjata na drugi lokaciji. Ob zasledovanju zgodovine mesta Ljubljane z dvatisočletnico Emone in prevpraševanju vojnega nasilja ter nasilja nad ranljivimi skupinami sedaj s temo nacionalnega ponosa ne le ponovno odpirata zgodovinska vprašanja srednjeevropskega prostora – kot je bil opus začrtan – pač pa neposredno posegata v sfero političnega.

In kaj ima umetnost s politiko? Kot globalna družba se danes soočamo s težavami kot so politizacija terorizma, oportunistično ukinjanje civilnih pravic, finančni zlom leta 2007, kriminalizacija civilnih protestov ali neučinkovitost lokalne politike nasproti globalnemu kapitalu. Zadnje je najverjetneje tudi ena od asociacij ob besedni zvezi nacionalni ponos, ki je problematična prav zaradi svoje izpraznjenosti ali prenabitosti s pomeni. Je imel nacionalni ponos zgodovinsko gledano združevalno in preživetveno funkcijo; ali v razmišljanjih sodobnega »globalnega« človeka sploh še nastopa; mar ni za samega umetnika nacionalno nekaj kar mora v svojem premišljevanju nujno preseči; in končno, kakšen bi lahko bil slovenski nacionalni ponos? Ob nacionalnih simbolih in dokumentih kot so zastava, zemljevidi, nageljni ali ustava obiskovalec lahko vzpostavi odnos do te besedne zveze ter jo kontemplira korak dlje od ironije in kritike trenutne državne politike.

Kipi iz blaga nadaljujejo Srdić Janežičevo linijo narative, ki se iz lanskih epskih razsežnosti trupel po bitki (s pozlačenimi glavami večjih dimenzij so zasedale celoten Zgodovinski atrij Mestne hiše) razvijajo v politično ironijo ter s svojimi dodatki kot so kvačkani nageljni in Prešernovi profili celo v šalo. Pomenljivo klečeče kipe po kotih dopolnjujejo mali kipi, ki so bili prisotni že na prejšnjih razstavah in dva večja s kladivi (poleni) sredi boja. Kot Kranjčan umetnik v kiparstvu uporablja tekstil tudi zaradi bogate zgodovine tekstilne industrije v Kranju, kot izdelovalec lutk pa vpeljuje v svoje razstave šivane kipe.

Drugače se tematike loteva Gorazd Krnc, ki z jekleno zadržanostjo svojih slik na kovinskem nosilcu raziskuje državne simbole: na eni zastavo, ki zaseda celotni prostor slike; na drugi relativno beli površini pa lahko opazimo detajle približno dvajsetih različnih zemljevidov slovenskega ozemlja. In že ne moremo mimo Jasperja Jonesa, ameriškega umetnika, ki je v šestdesetih, za časa vojne v Vietnamu, slikal ameriško Zastavo in takoj za tem reliefno Belo zastavo, na kateri so naplasteni tudi deli časpisov. Jones se je z naslikanim simbolom oddaljeval od ekspresionističnega individualizma (Pollocka) proti vizualnemu simbolu kot predmetu na sebi (Duchampa) in lahko rečemo, da je tudi pri Krncu kontemplacija državnega simbola v trenutno zaostreni politični klimi prepuščena gledalcu.

Kljub sci-fi naslovu opusa, ki definira območje medrasnih, torej vsevesoljnih in kontinuiranih bitk, ter političnemu naslovu nove razstave, je agenda dveh umetnikov pravzaprav nepričakovana: naslov razstave jemljeta neposredno in dobesedno. Sintagma nacionalni ponos vsebuje toliko napetosti, nasprotovanja, ironije, cinizma ali odobravanja, kolikor ga je gledalec in premišljevalec pripravljen vanjo vložiti. Morebitni pun tega (izumirajočega?) družbenega fenomena je pri Krncu povsem v očeh opazovalca. Ob pogledu na nageljne med ritnicama (referenčni avtor je tu Hieronymus Bosch) bi bilo nemogoče trditi, da kipi Srdića Janežiča ne vsebujejo humorne note, a ta je – v skladu z uporabljenim materialom, tkanino – mehka. V njih je veliko več primarne otroške igrivosti, odrasle umetniške nerodnosti, pa tudi vulgarnosti neposredno prikazanega nasilja - kot jo zahteva resnost situacije. Nacionalni ponos je skratka poljubno prazen označevalec, ki skozi to kar bi moralo stati za njim, pa ne, služi kot barometer današnje politične situacije v Sloveniji.

Jana Putrle Srdić

by ZSJ

Bauhaus, Muzej suvremene umjetnosti Zagreb

vse fotografije: press kit Muzej suvremene umjetnosti Zagreb

V zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti je že od začetka maja na ogled mednarodna razstava o arhitekturni šoli Bauhaus, ki je v letih od 1919 do 1933 delovala v Nemčiji. Njeno domovanje je bilo v treh krajih: od leta 1919 do leta 1925 v Weimarju, potem od 1925. do 1932. v Dessauu, zadnja lokacija pa je bila v Berlinu do leta 1933, vendar je bila takrat odprta le deset mesecev. To je bilo obdobje med svetovnima vojnama, vendar je šola s svojimi izredno vizionarskimi, revolucionarnimi idejami in svobodomiselnim pristopom k ustvarjanju in pedagoškemu delu dolgoročno in pomembno vplivala na zelo široko področje umetnosti in ustvarjanja – ne le ne arhitekturo in oblikovanje, temveč tudi na slikarstvo, kiparstvo in tako naprej.

Razstava, ki jo je pripravil zagrebški muzej sodobne umetnosti, skuša celostno predstaviti obdobje delovanja Bauhausa, poseben poudarek pa daje ustvarjalcem z območja nekdanje Jugoslavije, ki so na šoli študirali. Poleg tega predstavlja še dela profesorjev Vasilija Kandinskega, Laszla Moholya - Nagya, Paula Kleeja in drugih. Kustosinja Vesna Meštrić:
S temi deli smo skušali predstaviti vplive, ki so jih naši študentje osvajali in pozneje tudi uporabljali pri svojem delu. Razstava predstavlja dela petih študentov, ki so študirali na šoli Bauhaus v letih 1924 in 1929/30, v različnih medijih: od kolažev, objektov, tekstilnih in oblikovalskih izdelkov ter pohištva do arhitekturnih rešitev. Študentje so se izobraževali na različnih področjih. Eden prvih umetnikov je bil slovenski ustvarjalec Avgust Černigoj, ki je prišel na šolo leta 1924, v obdobju, ko je delovala v Weimarju. Tam je obiskoval predavanja Vasilija Kandinskega, pozneje pa je Bauhaus imel velik vpliv na njegovo ustvarjanje, tako konstruktivističnih objektov kot kolažev. Naslednja je leta 1927 prišla hrvaška umetnica Otti Berger, ki je prav tako obiskovala delavnice Vasilija Kandinskega, potem pa se je posvetila tekstilu in diplomirala na Bauhausu. Pozneje je delovala na področju tekstila, najpomembneje pa je omeniti, de je nekaj časa tudi sama vodila delavnico tekstila na šoli v Dessauu, čeprav uradno nikoli ni bila imenovana za profesorico. Leta 1929 je prišla na šolo Ivana Tomljenović, umetnica, ki je po koncu šolanja na zagrebški akademiji na Bauhausu študirala fotografijo in sčasoma na tem področju dosegla velik uspeh. Na razstavi predstavljamo fotografije iz fundusa Muzeja sodobne umetnosti, hkrati pa še eno posebnost, eksperimentalni enominutni film, ki ga je posnela med bivanjem na Bauhausu. Gre za edini posnetek, ki ga je naredil kakšen študent ali profesor v štirinajstletnem obdobju delovanja te šole. Leta 1929 sta prišla še dva arhitekta: Selman Selmanagić in Gustav Bohutinsky. Selmanagić, največji bosansko-hercegovski arhitekt, je diplomiral na Bauhausu pri svetovno priznanem arhitektu Miesu van de Roheju. Po koncu šolanja je ostal v Nemčiji. Imel je velik vpliv na tamkajšnjo arhitekturo, še posebno na obnovo povojnega Berlina. Poleg delovanja na področju arhitekture je pomembno tudi njegovo pedagoško delo, saj je bil od leta 1950 profesor na visoki šoli v Berlinu. Šolo je rekonstruiral, njegov seminarski stol pa je šel v serijsko proizvodnjo in z njim so opremljene številne šole in predavalnice v vzhodni Nemčiji.

Zagrebški arhitekt Gustav Bohutinsky je prišel na Bauhaus leta 1930 in ostal le kratko obdobje, vendar je to imelo za njegovo delo velik pomen. V drugi polovici tridesetih let je v Zagrebu projektiral kiparski atelje za svojega brata Emila Bohutynskega in prav ta atelje, ki stoji na Jadranski ulici, je primer arhitekture Bauhausa tukaj v Zagrebu.

Vpliv Bauhausa v petdesetih letih prejšnjega stoletja na razstavi predstavljajo dela in projekti zagrebške skupine arhitektov in umetnikov EXAT 51, ki so z izobraževanjem popolnoma osvojili značilnosti Bauhausa in jih tudi uporabljali pri svojem delu.
Na razstavi so, kot rečeno, predstavljene tudi druge smeri, kot dela znamenitih arhitektov Ludwiga Miesa van der Roheja, Gropiusa in Hannesa Meyerja, hkrati pa si je mogoče ogledati tudi primere drugih vplivov, npr. literature in posebne izdaje revije Bauhaus Bucher na takratni jugoslovanski prostor, saj so v njih lahko našli primere in razmišljanja Paula Kleeja ter strokovna besedila.
Vse to je vplivalo na njihovo estetiko in oblikovanje na področju arhitekture ter na umetniško snovanje. Razstavo končujemo s predstavitvijo eksperimentalne oblikovalske smeri B na oddelku za arhitekturo FAGG v Ljubljani, katere pobudnik je bil arhitekt prof. Edvard Ravnikar. Študentje so v njenem okviru osvajali značilnosti Bauhausa in pozneje močno vplivali na slovensko arhitekturo in oblikovanje.

Razstava v zagrebškem muzeju sodobne umetnosti je del mednarodnega raziskovalnega projekta BAUNET, v katerem sodelujejo različne kulturne ustanove. Na njej si je mogoče ogledati več kot 300 različnih del iz uglednih evropskih muzejev in zasebnih zbirk, pove kustosinja razstave Vesna Meštrić.
Za realizacijo razstave smo si seveda izposodili dela iz številnih institucij, lahko jih imenujem raziskovalni centri Bauhausa: to so Arhiv Bauhausa v Berlinu, Štiftung Bauhaus iz Dessaua in univerza v Weimarju, torej tri središča, ki ohranjajo stavbo in seveda hranijo umetniška dela študentov in profesorjev na Bauhausu. Poleg tega pa smo veliko del pridobili iz drugih pomembnih ustanov, kot je Narodni muzej iz Beograda, pa tudi iz slovenskih Slovenskega gledališkega inštituta, galerije Avgusta Černigoja iz Lipice, ki je v sklopu kobilarne Lipica in v kateri hranijo najcelovitejšo zbirko Avgusta Černigoja, tukaj pa so še zbirke iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani in seveda zagrebškega muzeja za umetnost in obrt, Mestnega muzeja Zagreb in iz drugih arhivov ter ustanov, ki jih je približno 10. Seveda so na razstavi tudi dela iz fundusa našega Muzeja sodobne umetnosti, ki hrani zbirko iz prve polovice 20. stoletja.
Bauhaus je združeval najbolj avantgardne umetnike v vlogi učencev in učiteljev, ki so živeli v sožitju, skupaj, na istem mestu, v prostorih sklopa šole, in ustvarjali mojstrovine. Kadar je študent potreboval učitelja, mu je bil ta dosegljiv. Te skoraj idealistične filozofije ni do danes ponovila še nobena šola. Njene ideje in zamisli, ki jih je ustvarila, so se močno razlikovale od takratnega oblikovanja.
Bauhaus je obrnil na glavo vse dotedanje razmišljanje o umetnosti. Bil je sinonim za moderno arhitekturo in pohištvo, za minimalističen in funkcionalen pristop k oblikovanju. Njegov vpliv je segel daleč v zgodovino in sodobnost ter na številna različna umetniška področja izražanja, pove kustosinja Vesna Meštrić.
Šola Bauhaus je bila, čeprav je bila ustanovljena v prvi polovici 20. stoletja in je delovala le 14 let – leta 1933 so jo zaradi njenih naprednih misli zaprli – zelo pomembna za celotno arhitekturo, umetnost in oblikovanje 20. stoletja. Njeno delovanje je bilo že od začetka usmerjeno k raziskovanju, eksperimentiranju in razvoju ustvarjalne misli. Tako lahko danes v delih arhitektov, umetnikov in oblikovalcev – mislim na oblikovanje, ki stopa na področje vsakdanje uporabe – vidimo najširši vpliv teh misli in idej na preplet med funkcionalnostjo in oblikovanjem predmetov.
Zaradi raziskovalnega pristopa, uporabe novih materialov ter načinov razmišljanja in oblikovanja, ki so uspešno in preprosto povezovali umetnost in obrt, funkcionalnost in podobo predmeta, so zamisli Bauhausa še danes izredno aktualne in žive.

V Weimarju je V. Gropius postavil temelje estetike, ki se še vedno uporabljajo. V šoli so tako študentje kot profesorji narisali svoje ideje in jih v obrtniških delavnicah tudi sami izdelali. Za to so imeli na voljo sodobne stroje in tudi sami so spoznali njihove zmožnosti. Izdelovali so prav vse, od pohištva do vitražev, blaga, keramike. Prav vsako področje je imelo vrhunskega učitelja. Ves dan, vse leto so se študentje in profesorji družili in skupaj ustvarjali. Bauhaus je prinesel napredne ideje tudi na področju pedagogike in izobraževanja. Vesna Meštrić:
Na področju izobraževanja je Bauhaus prinesel nov model in novo vsebino. Pri tem je bila odpravljena hierarhija v odnosu med študentom in profesorjem. Leta 1919 je Walter Gropius v svojem novem programu izobraževanja odpravil naslov profesorja – ta se je po novem imenoval mojster. Tedaj je bila torej odpravljena prva meja v odnosu med študentom in profesorjem, ki je tudi danes na fakultetah pogosto navzoča, saj profesorji predavajo izza profesorske mize (ex katedra) .
Bauhaus je torej razveljavil ta odnos in profesorji so sodelovali pri poučevanju tako, da so kot mentorji sledili študentom in jih usmerjali. V praksi je torej mojster mentor sedel s študentom in ga spremljal pri delu. Tukaj se je torej zgodil osnovni premik v izobraževanju. Pomembno pa je poudariti, da je bil ves program šole sestavljen tako, da so študentje najprej naredili pripravljalni tečaj, na katerem so morali pozabiti vse, česar so se do tedaj naučili, se posvetiti preučevanju materialov, barv in tehnik ter razvijati abstraktno mišljenje. Ko so uspešno končali tečaj, so se usmerili v druge delavnice – v arhitekturo, tekstil, scenografijo in na številna druga področja. Po zaprtju šole leta 1933 so se nekateri profesorji preselili v Ameriko in tam ob pomoči izobraževalne prakse širili zamisli Bauhausa naprej. Ustanovljene so bile številne univerze, ki so uporabljale ideje Bauhasa, kot je npr. šola Black Mountain College v severni Carolini, ki je imela velik vpliv na številne generacije, ne samo na področjih likovne umetnosti in arhitekture, temveč tudi glasbe in gledališča. V poznih tridesetih letih pa je v Chicagu Laszlo Moholy-Nagy iz Madžarske ustanovil Šolo dizajna, ki se danes imenuje Inštitut tehnologije in dizajna. Na njej sta v petdesetih letih, v obdobju postavitve mednarodnega paviljona za razstavo v Chicagu, delovala Ivan Picelj in Aleksander Srnec. Tako pridemo do naše zagrebške zgodbe. Leta 1949 je bila ustanovljena Akademija uporabnih umetnosti, ki je temeljila na izobraževalnem modelu Bauhausa; to pomeni, da je imela pripravljalni tečaj, ki je trajal leto dni, pozneje pa so se študenti izobraževali v različnih delavnicah. Pri tem je zanimivo, da je ta akademija zaživela pred slavno Ulmsko šolo, ki jo je leta 1953 ustanovil Max Bill. Ulmska šola je imela izjemno podporo profesorjev iz Buhausa, pa tudi sicer so profesorji in študenti ostali močno povezani. Na njej so predavali profesorji Walter Gropius in Joseph Albers (oba iz Nemčije) ter Max Bill (iz Švice) Te šole pa niso obiskovali le posamezni člane skupine Exit 51, temveč tudi nekateri izmed ustanoviteljev smeri B na ljubljanski akademiji za arhitekturo, na primer Edvard Ravnikar in Niko Kralj, tako da je bila zelo dobro seznanjena z vsemi umetniškimi tokovi v Evropi.

Ideje, novi načini razmišljanja in ustvarjanja šole Bauhaus so se hitro širili ….
Sama šola Bauhaus je takrat kot eksperimentalna oz. kot vsaka današnja šola širila svoje ideje ob pomoči različnega promocijskega gradiva in reklam ter vabila študente k novim modelom izobraževanja na področjih arhitekture,umetnosti in oblikovanja. Eden od sloganov, Mladi ljudje, pridite na Bauhaus, je bil napisan na letaku iz leta 1920. Poleg tega so svoje ideje in nove pristope v izobraževanju širili tudi v časopisih in na predavanjih, ki so jih imeli po različnih mestih v Evropi. Znano je, da se je Ivana Tomljenović Meller po predavanju Hannesa Meyerja na Dunaju napotila naravnost na šolo Bauhaus v Dessauu, da bi se sama prepričala, kakšna je ta nova šola in kaj ji lahko ponudi v nadaljnjem izobraževanju. Načini pridobivanja informacij so bili torej različni, vsekakor pa moramo vedeti, da so bili to mladi ljudje, polni entuziazma in želje po novih znanjih. To se do danes ni spremenilo, saj so mladi željni novih stvari in jih zanimajo novi pristopi v izobraževanju ter na drugih področjih.

Razstava Bauhaus – mreženje idej in prakse v zagrebškem muzeju sodobne umetnosti poleg samih del na razstavi predstavlja tudi številne izdaje in celo mapo ilustriranih pisem.
V mednarodnem projektu Bauhaus – mreženje idej in prakse (BauNet), ki traja vse od oktobra 2013 in bo še do septembra 2015, sodeluje tudi Loški muzej iz Škofje Loke; v okviru projekta so v galeriji na Loškem gradu pripravili razstavo z naslovom Avgust Černigoj – v mreži evropskega konstruktivizma.
Obe razstavi, tako zagrebška kot škofjeloška, osvetljujeta obdobje ustvarjalnosti Bauhausa, ki je pomembno sooblikovalo umetniško snovanje kot izobraževanje 20. stoletja in je vplivno še danes. Bauhaus na neki način predstavlja Evropo, kakršna bi lahko bila in kakršna je v določenem, posebnem trenutku nekega obdobja Nemčije tudi res bila – mentalni prostor, posvečen razvijanju idej mednarodnosti, avtentičnega liberalizma, individualne svobode in socialne enakopravnosti.

Aleksandra Saška Gruden

http://www.baunet-info.com/

http://www.msu.hr/#/hr/20533/

by ZSJ

Aleksandra Saška Gruden: Zbiradejnica

O PROJEKTU: Prostorska postavitev Zbiradejnica, skuša skozi razmišljanja, spomine in emocije izpostaviti potrebo po izražanju in komuniciranju; če je človek del vesolja, pomeni, da mora misli usmeriti tudi v to, kako njegovi zakoni delujejo, če je človek in umetnik del mesta mora kreirati, da sebi in tudi drugim ustvari prijazno okolje za bivanje.

G-zine: Kot del projekta Umetnost na ulici si 28.6. predstavila projekt Zbiradejnica, ki sta ga s Sabo Skabene že izvedli v Mariboru. Kako si zadovoljna s tokratno izvedbo in ali so razlike med to in prejšnjimi?

Aleksandra Saška Gruden: Projekt Zbiradejnica ima svoje korenine že desetletje nazaj (v letih 2004 in 2005) in sva ga 2012 v okviru EPK s Sabo Skaberne predstavili v razširjeni izvedbi v Mariboru. Tam je vključeval 55 nabiralnikov in je stal par mesecev. Kasneje sem nekaj nabiralnikov razdelila posameznim inštitucijam po Sloveniji (galerija Celje, Kibla Maribor, Univerza v Novi Gorici, Metelkova v Ljubljani), tokrat pa je bil znova predstavljen z večimi nabiralniki - s tem je znova dobil svojo, vsaj delno, obliko, vendar pa se je razlikoval po tem, da je stal zgolj pol dneva. Zato je seveda obiskovalce/gledalce nagovarjal drugače, vendar pa nič manj intenzivno! Obiskovalci, so pokazali interes in željo po sodelovanju, saj je projekt interaktiven in vabi, da vsak v katerem od nabiralnikov pusti svoje sporočilo, risbo ali predmet.

G-zine: Kako morajo gledalci reagirati? So bili prepuščeni sami sebi ali si jih nagovarjala? Koliko se ljudje prepustijo zaupati svoje želje, ideje, misli, risbice?

Aleksandra Saška Gruden: Torej gledalci so nagovorjeni in projekt jim je predstavljen že preko samega predstavitvenega teksta, ko sem opazila mimoidočega oz obiskovalca, ki se je zadrževal in opazoval nabiralnike, pa sem pristopila in mu razložila vsebino projekta! Pri tem sem ga povabila, da tudi sam prispeva kako misel ali risbo in večina se jih je dobro odzvala, nekateri pa so bili zmedeni, zadržani in so obljubili, da bodo razmislili, ter se kasneje vrnili ter prispevali ideje z anabiralnike. Najbolj odzivni so bili mladi in otroci. Pri tem so samoiniciativno vzeli listke in svinčnike in pričeli risati ter pisati. Tako se je v nabiralnikih nabralo kar nekaj novih vsebin, ki bi jih kasneje rada predstavila na razstavi ali v publikaciji.

G-zine: Kaj je namen poštnih predalčkov?

Aleksandra Saška Gruden: Namen nabiranikov, ki so narejeni iz prozornega akrilnega stekla ter precej nemoteči oziroma nevidni, je, da ljudje izrazijo svoje misli, da ideje ali določene podobe, ki jih nosijo v sebi tudi povedo in se pri tem spomnijo določenih občutkov ter jih prepoznajo. Nabiraniki sicer nočejo biti terapevtski, temveč zgolj vzpodbujajo komunikacijo, tudi kreativnost ter razmišljanje. Imajo sicer sociološko noto saj so teme, ki jih skušajo vzpodbujati tako družbene/socialne kot oseben narave (naš župan, moje otroštvo, družina, moja tržnica, stari predmeti ipd)

G-zine: Od kod ideja?

Aleksandra Saška Gruden: Ideja se je porodila že davnega leta 2003, ko sem pod okriljem MKC Maribor prvič izvedla Zbiradejnico; takrat je bila videti povsem drugače - nabiralniki so bili iz kartona in postavila sem jih v različne javne prostore: knjižnico, gostinski lokal, občino ipd. Takrat sem razmišljala o tem, da bi ljudi spraševala o intimnih željah. Zdelo se mi je da so želje nekaj kar pozna vsak, vendar o njih velikokrat ne govori ali jih potiska globoko v sebe. Zato sem obiskovalce vzpodbujala, da razmišlhjajo o tem kaj si želijo. Ker je bil projekt predstavljen v novembru je bil tudi primeren čas za taka vprašanja in je bil odziv zelo dober. Naslednje leto sem jim znova postavila vprašanje o tem kaj bi spremenili - pri sebi ali v svojem okolju in znova dobila veliko zanimivih odgovorov, v tretji izvedbi pa so govorili o svojih spominih in v nabiranike. Imenovala sem jih Zbiraboksi. Obiskovalci so pinašali fotografije iz otroštva, ali iz izletov, letovanj ipd. Vsakokrat sem na koncu projekta (po enem meseceu) pripravila razstavo ter vse objavila na posebni spletni strani!

G-zine: Kaj boš naredila z zbranimi vtisi?

Aleksandra Saška Gruden: Tokrat se je v šestih nabiralnikih nabralo nekaj vtisov, misli in risbic in ideja je, da bi projekt še v razširjeni obliki predstavili v kakšni galeriji ter dodatno vzpodbudila ljudi k sodelovanju in razmišljanju. Nato bi vse skupaj razstavila in tako ljudem približala njihova lastna razmišljanja, ideje ter kreativnosti. Že do sedaj se je nabralo ogromno materiala, zato bi ga morda naslednje leto v celoti predstavila na razstavi. Mislim, da bi bilo zelo pestro, tudi zabavno. Nadalje pa bi znova obudila spletno stran in na njej objavila vse kar se je do sedaj nabralo v Zbiradejnici – v vseh njenih oblikah. Tudi kakšna oblika publikacije bi lahko bila zanimiv, tudi sociološki in psihološki oris ljudi in ne zgolj umetniški projekt.

O AVTORJU:  Aleksandra Saška Gruden je rojena v Mariboru. Študirala je na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru in končala Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, smer kiparstvo. Od leta 2006 ima status in deluje kot samostojna ustvarjalka na področju kulture. Pripravlja projekte na področjih kiparstva, video instalacije in performansa. Od leta 1999 predstavlja svoje delo na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Med leti 2003 in 2013 je poučevala na Šoli za uporabno umetnost Famul Stuart v Ljubljani (kiparstvo). Bila je vodja umetniških simpozijev v Bašaniji, na Hrvaškem ter razstavnega programa Kulturni Inkubator, MKC Maribor.

Projekt Umetnost na ulici organizira Društvo likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL) v sodelovanju s Sekcijo kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru (ZDSLU). Projekt je podprl Zavod za turizem Ljubljana.

http://aleksandrasaskagruden.blogspot.com/

by ZSJ

Jiři Kočica: Odtisi srečanj

Fotografije: Paola Korošec

O PROJEKTU: Pri projektu Odtisi srečanj so mimoidoči povabljeni v so-delovanje in izdelavo preprostih kipov- odtisov rok v prijetno toplem čebeljem vosku. Kipi, ki pri tem nastanejo, imajo zelo podobno obliko nekakšne pra-posode, ki pa je seveda vsakič drugačna in enkratna, podobno kot je drugačno in enkratno vsako srečanje s sočlovekom. Gre za sodobno sodelovalno umetniško delo, ki večino sodelujočih preseneti s svojo neposrednostjo in zanimivim zaključkom.

G-zin: 21. junija si sodeloval s samostojnim projektom Odtisi srečanj na dogodku Umetnost na ulici, ki ga organizira Sekcija kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru. Kakšne materiale si uporabil?

Jiři Kočica: Po facebooku sem povabil z besedami, da gre za povezavo s solsticijem in da bomo naredili odtise srečanj. Javni prostor ima veliko "odtenkov" in nivojev. Moje "dejanje" je bilo vezano na bolšji sejem, saj je bila moja "stojnica" le na drugi strani ulice pod dreveščkom pred galerijo društva. Pri tem seveda materiali imajo svojo vlogo, saj so ljudje, ki niso bili nagovorjeni ali niso vedeli vnaprej za to "akcijo", čudno gledali na voščene kose, namočene v vodo. Namreč to zgleda čisto drugače od kosov, ki so jih vajeni na bolšjem sejmu... No, drug "material" v takem prostoru so seveda besede in govorica telesa.

G-zin: Kaj si delal z njimi?

Jiři Kočica: Ljudje so malo sramežljivi in nekako jih zanima, pa si hkrati ne upajo vstopit v nek odnos, v neko čudno reč, ki ni že vnaprej dogovorjena. Sam se imam za zelo komunikativnega človeka in seveda sem povabil z besedami in tako se je začelo ustavljati vedno več ljudi. Namreč, ko se nekdo ustavi, je to že dovolj, da se razbije led in se ustavijo tudi drugi in ko vidijo, da ni nič hudega in nič zahtevnega (torej, da gre bolj kot ne za zabavno reč), potem je seveda veliko lažje. Ljudem sem pokazal, kako naj dajo roke, da bom lahko naredil odtis- kip- praposodo, ki ga ne moreš narediti sam. Za to morata biti dva in dvojina v jeziku je kar močna povezava (celo za tujce je bila ta povezava zanimivost).

Ko smo odtisnili roke in je nastala v njihovih dlaneh taka nenavadna skulptura, sem v roke (torej v toplo voščeno posodo) dodal še zmodelirano otroško figurico, veliko komaj kakšna dva centimetra. To dejanje je nekatere vidno navdušilo. Poleg tega, da so bili navdušeni nad tem, da je vosek topel in da se tako zelo voljno gnete...

G-zin: Koliko obiska si imel in kakšni so bili odzivi odtisovalcev?

Jiři Kočica: Moram priznati, da nisem štel obiskovalcev, ki so naredili odtis srečanja. Jih je bilo po občutku nekje okrog 25 do 30, če se ne motim. Veliko je bilo takih, ki so prišli z otroci in so potem otroci naredili odtis ali pa takih, ki so se opogumili šele, ko so videli, da je to v bistvu precej preprosto... Odzivi pa so bili praviloma taki, da so bili obiskovalci (torej tisti, ki so dejansko naredili odtis srečanja) presenečeni nad občutkom prijetne topline in prijetnega vonja čebeljega voska in potem še dodatno, ko so zvedeli, da je to dar... Da ni nekaj za kupit, temveč je kar podarjeno.

G-zin: Od kod ideja?

Jiři Kočica: Ideja za odtis rok je pravzaprav že stara. Še na Akademiji za likovno umetnost sem delal "pestnjake"- glino sem odtisnil v roko in tako dobil odtis pesti, ki me je spominjal na figurice (sem jim dodal še oči, da so bile kot figure še bolj prepričljive). No, potem sem nekako v naslednjih letih začel živeti z Vilmo Ducman, s katero imava danes družino in sem prišel na idejo, da bi naredil odtis najinih rok. Ker sem se ukvarjal veliko z jezikom in močjo poetičnih podobnosti v jeziku, mi je bilo zanimivo, da se roke pojavljajo v zanimivih poetični povezavah. Npr. beseda ot-rok (torej, ko ni več dojenček, ko že gre od rok? ali pa morda ot-rok kot vpeljava v čas, saj rok pomeni hkrati leto in čas...). Potem beseda pre-rok, ko preko rok, ki so nekakšen simbolni prostor dotika ter preverjanja, verjetja /spomni se nejevernega Tomaža, kako z rokami potipa rano Ješue iz Nazareta/ poteka v čas dano izročilo... No, tudi izročilo je izročeno preko rok...

G-zin: Kakšna je bila tvoja izkušnja? Si imel kakšen zanimiv pogovor? Kako si občutil sočloveka, ki si mu pomagal narediti odtis - (pra)posodo?

Jiři Kočica: Ja, seveda, tudi moja izkušnja je vsakič nekaj novega. Sam sem namreč naredil že najbrž na tisoče odtisov. Med zadnjimi takimi "akcijami" je bilo odtiskovanje dlani Grosupeljčanov, saj sem iz njihovih odtisov dlani naredil kiparsko delo "Izročilo", ki smo ga postavili pred vhod v mesto, a so ga kasneje (zaradi brona in bakra) popolnoma uničili in pokradli vse te odtise rok. Kakšnih 300 jih je bilo. Pred galerijo na Bregu pa sem srečal znance, ki so prišli, ker so videli moj poziv na facebooku, spoznal sem se s kiparko iz Avstralije, ki je skupaj z možem popolnoma navdušena nad Slovenijo in kar ne moreta verjeti ljudem, ko govorijo, da bi radi šli ven iz države ... Tja je prišla tudi moja znanka, ki organizira "Znanost na cesti"... In kar nekaj otrok, ki so s svojo neposrednostjo in navdušenostjo nad trenutkom čisto neverjetni. Mislim, da sem se od njih kar "nalezel" te navdušenosti...

O AVTORJU: Rodil se je 4. oktobra 1966 v Slovenj Gradcu. Po osnovni šoli v Rogaški Slatini je odšel v Ljubljano, kjer je leta 1985 končal Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1991 z nalogo "Kip na specifični lokaciji" diplomiral pri profesorjih Luju Vodopivcu in dr. Tomažu Brejcu. Kiparsko specialko je leta 1993 zaključil s temo "Kata-logos" pri prof. Dušanu Tršarju. Na skupinskih razstavah sodeluje od leta 1988, samostojno (ali v sodelovanju z ožjim krogom polja Sestava) je imel okoli petdeset razstav, dogodkov in dejanj.

V javnem prostoru je postavljeno več njegovih kiparskih del, od katerih je eno delo nastalo kot plod sodelovanja z meščani Grosupljega in sicer gre za odtise rok, ki so bili postavljeni na vhod v Grosuplje. Kočica je sodeloval tudi pri koncipiranju Celice, svetovno znanega hostla iz Ljubljane, njegovo monumentalno kiparsko delo je tudi v osrednjem prostoru nove zgradbe Kemijskega inštituta v Ljubljani (Preglov raziskovalni center).

Projekt Umetnost na ulici organizira Društvo likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL) v sodelovanju s Sekcijo kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru (ZDSLU). Projekt je podprl Zavod za turizem Ljubljana.

http://www.kocica.net/

by ZSJ

PQ: Umetnost upora - gledališče, kot da je življenje pomembno

Fotografija: David Kumermann, arhiv PQ 2015

Predavatelj John Jordan je predstavil svoj pogled na gledališče od kar ga je kot mlad adolescent spoznal in kmalu tudi zapustil njegovo vlogo reprezentacije in začel vlogo gledališča uporabljati kot izražanje protesta, upora in neposrednih aktivističnih gibanj pri čemer združuje ustvarjalno domišljijo umetnosti in radikalne angažiranosti aktivizma in tako ustvarja nove oblike odpora namesto politične umetnosti.

John Jordan je soustanovitelj družbene umetniške skupine Platforma (Platform) v letih 1987-1995, aktivistične skupine Zahteva po ulicah (Reclaim the Streets) v letih 1995-2001. Leta 2003 je opustil akademsko kariero kot višji predavatelj za likovno umetnost (Univerza Sheffield Hallam) in naslednje leto je pomagal ustanoviti  Uporniško vojsko klovnov (The Clandestine Insurgent Rebel Clown Army aka. CIRCA), ki je postala sinonim za globalni protest. Leta 2004 je tudi pomagal soustanoviti aktivistični kolektivi Laboratorij za vstajniške domišljije (Laboratory of Insurrectionary Imagination) pri kateri je trenutno polno delujoč. Kolektiv znan po tem, da so javno nasprotovali sponzorstvo British Petrola galeriji Tate Modern, metali snežne kepe v bankirje, stara rabljena kolesa so popravljali in spreminjali v orodje protesta ter organizirali različne tabore (Climate change in projekt  Great Rebel Raft Regatta, ki je zaustavil grajenje nove elektrarne na premog).Trenutno je skupina v procesu vzpostavljanja mednarodne utopične umetniško aktivistične šole na permakulturni kmetiji v Bretaniji.

posnetek predavanja

Fotografija: David Kumermann, arhiv PQ 2015

V nadaljevanju pogovora je John Jordan odgovarjal na vprašanja občinstva. Med drugim je poudaril razliko med herojstvom in pogumom. Herojstvo imamo vsi, vsi lahko v določenem trenutku stojimo na barikadah za 5 minut. Pogum pa je moč, ki žene posameznike skozi življenje, je njihov konstitutivni del identitete, za kar so pripravljeni dati tudi svoje življenje.

John Jordan je soavtor knjige  We Are Everywhere: Irresistible Rise Global Anti-kapitalizma (Verso, 2003),  vodnika A Users Guide to Demanding the Impossible (Autonomedia, 2010) ter soavtor dokumentarnega filma Les sentiers de l'Utopie (La Découverte, 2011).

by ZSJ

Hands-up

Na mednarodnem festivalu animiranega filma Animafest 2015 v Zagrebu so se kot poseben program uvrstile projekcije avstrijske neodvisne produkcije kratkometražnih filmov. Izbor so delali člani ASIFA Austrija: Franziska Bruckner, Holger Land in Stefan Stratil. AISFA Avstrija (Association Internationale du Film d'Animation Austria) oziroma Mednarodno združenje za animirani filma Austrija so ustanovili leta 1985 študenti Akademije za likovno umetnost (Akademie der bildenden Künste Wien) in so v mednarodnem prostoru znani pod imenom prva generacija eksperimentalnih umetnikov animiranega filma pod vodstvom Huberta Sieleckija (Maria Lassnig, Mara Mattuschka, Sabine Groschup, Stefan Stratil, Peter Putz, Thomas Steiner, Renate Kordon, James Clay, Roland Schütz, Gerlinde Thuma, Susi Praglowski in drugi) – močna umetniška ter predvsem vztrajno neodvisna scena. Od leta 1992 je združenje ASIFA Avstrija prevzel Thomas Renoldner (do 2003), predstavnik druge generacije eksperimentalnih umetnikov animiranega filma – v času, ko so avstrijske državne in mestne oblasti začele prepoznavati eksperimentalni animirani film kot pomembno umetniško delo.

Back track, Virgil Widrich, 2015, press material Animafest 2015

V drugem sklopu Sočasnih vrhuncev se predstavljajo dela nastala v času zadnjih dvanajstih let. Filme odlikuje eksperimentalni pristop, ki obravnava obvladovanje slikovnega prostora filma s poudarkom na ritmu ter (re)montaži. Med temi filmi so najboljši predstavniki Tinamv 1 (Adnan Popović, 2011), Dirkalni avtomobil (Holger Lang, 2007) ter Črniloubijalec (Tintenkiller – Veronika Schubert, 2009). Med filme, ki eksperimentirajo z medijem animacije kot npr. svojevrsten zoetrop predvajan na LP ploščah Ujeti v ritmu (Clemens Kogler, 2010), konstruiranje naprave s kamero, ki povozi domine s sličicami prehoda v hodniku od enih vrat do drugih: Domino (Anna Vasof, 2014), ter Back track (Virgil Widrich, 2015), ki je izsek iz 25 dolgometražnih filmov skonstruiral preko projeciranja na različna platna v svojem studiu, da je lahko posnel film v 3D tehniki. Med filmi, posnetimi v stop motion tehniki, sta izrazita Nedeljsko popoldne (Sunny Afternoon, Thomas Renoldner, 2012) in Čistilci Taipeja (Taipeh Recyclers, Nikki Schuster, 2014) – ter odlični stop motion performans Vlom (Trespass, Paul Wenninger, 2012), kjer spremljamo glavnega akterja v tehnično zahtevnem gibanju čez različne prostore in krajine z različnimi objekti, ki s prostori dobivajo druge oblike.

Zoran Srdić Janežič

by ZSJ

Polonca Lovšin: Zemlja, voda, vrt, svoboda

POLONCA LOVŠIN: ZEMLJA, VODA, VRT, SVOBODA

Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3

5. maj 2015 — 28. junij 2015

Umestitev razstave kiparke in arhitektke Polonce Lovšin v galeriji MSUM (kustos Igor Španjol) razkriva umetničino večletno delovanje v polju konceptualne ter družbeno aktivistične umetnosti, ki se je loteva z neverjetnim entuziazmom in voljo do sprememb – poleg obveznega koncipiranja, konstruiranja ter trdega dela. Razstava Zemlja, voda, zrak, svoboda, ki reminiscence vleče iz reklamne propagande Razgibajmo življenje, predstavlja tematiko vrtičkarstva, vezanega na projekt skupnostnega vrta Onkraj gradbišča, ki ga vodi s soustvarjalci: Štefanom Doepenerjem, Urško Jurman, Apolonijo Šušteršič, Nino Vidič Ivančič (Kud Obrat) ter okoliškimi prebivalci. Zapuščeno gradbišče na križišču Masarykove ter Resljeve ceste v dogovoru o začasni rabi, že od 2010 spreminjajo v urejeno površino ter prostor za skupnostne akcije in predstavitve tehnik urbanega vrtnarjenja in čebelarjenja. Vrtički so bili skozi zgodovino spremljevalci mest, ki se z njegovim širjenjem, urbanističnim ter urbanim urejanjem nekoliko krčijo, v zadnjih letih pa so rešitev za propadle pravne in gospodarske nepremičninske neuspehe, ki za seboj puščajo podrtije ter luknje v središčih mesta. Med pomembna projekta, ki ozaveščata o pomenih skupnostnih vrtov ter javnega prostora sta vsekakor Urbane brazde (EPK Maribor 2012) ter Onkraj gradbišča.

Razstavo lahko obravnavamo tako historično kot predstavitev artefaktov projekta Onkraj gradbišča, prostorskih aktov in pravil urejanja vrtičkov ter kolažev, ki obravnavajo širšo zgodovinsko problematiko vrtičkarstva v prostoru Ljubljane; konceptualno kot postavljeno instalacijo z natančnim tehničnim opisom vsakega razstavljenega dela ter opisom od kod se je pojavil, kako in iz česa je narejen; ter družbeno aktivistično – pri čemer je predstavljena aktivnost petletnega dela v obliki razstave lahko tudi razmislek in vodilo za gledalce k samoorganizaciji ter sobivanju v sodobnih urbanih središčih. Sami ter z malimi koraki kot so npr. cvetlice na balkonu, lahko že dosti naredimo za roj čebel, s sosedi pa iz palet naredimo klopi in mize. Svoboda ni v izogibanju družbim omejitvam temveč v naši pripravljenosti do sprememb.

Zoran Srdić Janežič

Polonca Lovšin - umetničina internetna stran

Onkraj gradbišča

by ZSJ

ČAJANKE ZA SODOBNO UMETNOST N30: Shema deleža za umetnost

by ZSJ