Zmuzljiva tema umetnosti v javnem prostoru
Izhodišča: oddaja Panoptikum: Umetnost in javni prostor
Prispevek podaja nekaj misli o umetniških delih v javnem okolju in izhaja iz tematike oddaje Panoptikum, ki je bila na sporedu 20. junija 2018 na prvem programu nacionalne televizije. Na pogovoru o javnem prostoru v Sloveniji so bili gostje: Beti Žerovc (umetnostna zgodovinarka), Manja Zorec (arhitektka), Miha Colner (umetnostni zgodovinar) in Andrej Hrausky (arhitekt). Tematika pogovora je izpostavljala kipe ter umetnost v javnem prostoru, kot je razvidno tudi iz napovedi.
Izključevanje umetnikov
Glede na vsebino ni težko opaziti, da v pogovor ni bil vključen noben kipar (oziroma umetnik, oblikovalec, krajinski arhitekt ...) niti katerikoli drugi predstavnik stroke, ki se ukvarja z javnim prostorom (antropologija, filozofija, prometna infrastruktura, če jih naštejemo nekaj). Kolikor so bila vprašanja vnaprej pripravljena, so se neposredno nanašala na postavitev umetniških del v javni prostor: kipov ali izdelkov oblikovanja. To, da uredništvo ni vključilo vsaj enega umetnika oziroma oblikovalca na račun dvojic umetnostna zgodovinarja in arhitekta, kaže bodisi na njihovo površno oziroma nepoučeno obravnavo.
Če je bila problematika preširoko zastavljena in nestrukturirana, bi lahko za goste rekli, da so poleg svojega strokovnega vidika, podajali tudi pavšalna in napačna mnenja, ki se dotikajo v ožjem pomenu kiparstva, v širšem pa umetnosti in oblikovanja.
Enačenje umetniških del s spomeniki
Morda najbolj očitno je bilo neposredno enačenje kipov ter umetniških del s spomeniki - predvsem kot mesta označevanja določenih vsebin. Vsebine, ki se postavljajo v javni prostor so družbene, ne nujno pretekle. Lahko so to zgodovinski, nacionalni ali kulturni označevalci, lahko so tudi posredne vsebine, ki pričajo o določeni ekonomski moči (kot npr. umetniška dela v BTCju, Boljkov bik pred Iliriko, Telekomovi kipi ...), ali sodobne okoljevarstvene vsebine (Bricelj Baragin Cyanometer na Slovenski ulici) ipd.
Umetnost v krožiščih
Vsekakor se je – potem ko definiramo kaj je razširjeni pojem javnega prostora – smiselno vprašati, kaj in na kakšen način želimo nekaj sporočiti v njem, še bolje pa se je premakniti naprej od teh vprašanj. Kaj nam sprejemanje postavitev v javni prostor sporoča? Če ostajamo prvotnih vprašanjih, smo nekoliko moralistični in dolgočasni. Ali je primerno postavljanje kipov, umetniških del in oblikovanja v krožišča, je neustrezno vprašanje. Ker se v tem primeru pogovarjamo o okusih (estetskem vrednotenju, ki opredeljuje družbeni razred) ali o politični hegemoniji (kako lahko določena oseba ali skupina promovira določeno vsebino). Tako odvedemo kompleksen pojem zgolj na dva negativna. Ne pogovarjamo se o dejanskem fenomenu, o estetskih merilih in vsebinah, ampak o izključevanju. Postavljanje umetniških del v krožišča je zanimivo kot fenomen naše družbe: govori o kulturni ozaveščenosti, odprti družbi, identiteti prostora, mitih, skrbi za okolje itd. - ter vzpostavljanja odnos (distinkcijo) do estetskih vrednosti, za umetnika pa je to očitno edini prostor, ki mu je ostal za razvoj umetniških idej.
V Sloveniji nismo edinstveni z okraševanjem krožišč, le da so v tujini že prepoznali ekonomsko in gospodarsko kvaliteto v njih (med bolj znanimi primeru je mestece Bend v Oregonu, ZDA). Zanimivo je tudi, da se razpravlja o upravičenosti postavljanja umetniških del v javni prostor, hkrati pa se popolnoma spregleda druge bizarnosti, kot je npr. velika nogometna žoga pred Hišo športa na Novem trgu leta (2016) ali pa instalacija Voda na Krekovem trgu pred Zavodom za turizem Ljubljana (2017). Javne burne razprave na račun umetniških vsebin, medtem ko se o agresivnem oglaševanju ne razpravlja, govorijo o družbi kakršna smo.
Primer obeležja sodobnim tehnologijam
Kot primer umetniškega dela oziroma oblikovanja v krožišču bi izpostavil postavitev obeležja sodobnim tehnologijam verižnih podatkovnih blokov (Blockchain) ob sodišču v Kranju. Avtorji idejne zasnove so Selman Čorović in društvo arhitektov KRARH, postavljene z javnimi sredstvi Mestne občina Kranj, ob podpori podjetij 3fs in Bitstamp. Kakšen je odnos dokaj nefunkcionalnega tridimenzionalnega objekta do vsebine, torej financ in do sodstva? Oblikovni izdelek je preprosto izdelan in neviden za udeležence v prometu. Kovinski obroč je na eni strani privzdignjen, v njegovem središču pa je znak za Bitcoin. Da naj ne bi postavljali umetniških del v krožišča, ker tam niso opazna, je že znano in neutemeljeno mnenje, ki ga v Panoptikumu izpostavi Manja Zorec celo v bran umetnikov. Modernistično umetniško delo je potrebno percipirati fizično, s sopostavitvijo lastnega telesa, kar pa je v primeru krožišč nesmiselno. Dela v krožiščih niso namenjena kontemplativnemu občudovanju udeležencev v prometu. Krožišča so demokratična ureditev prometa, ki zmanjšujejo možnost prometnih nesreč. Če je nekemu udeležencu v prometu umetniško delo v hipu, ko vozi mimo, všeč, bo našel način, da se nekje v bližini varno ustavi in si ga v miru ogleda ali pa bo vzbudilo pozornost na eni izmed mnogih voženj mimo njega. Obeležje sodobnih tehnologij je zanimivo, ker v celoti funkcionira tudi kot klopca za druženje. Sam simbol Bitcoina se lahko bere od zgoraj – z droni ali s satelitskim posnetkom Google Maps, se pravi v kontekstu hitrih tehnologij in njegove mimobežnosti. Pomen postavitve ob sodišču lahko namiguje na povezavo med denarjem in pravosodjem. Bolj zanimivo bi bilo, če bi se vsebina dela nanašala na sodobne tehnologije verižnih podatkovnih blokov: ne zgolj v smislu novega vala digitalne ekonomije, ampak tudi kot možnost zaupanja med različnimi uporabniki v različnih sferah življenja. V primeru kriptovalut je idejno pomembna decentralizacija, ki naj ne bi bila odvisna od določenih držav, bank in monetarnih skladov, ampak temelji na avtoriziranih transakcijah uporabnikov, pri katerih posameznik nima možnosti manipuliranja procesa, vsak pa ima dostop do preverjanja avtorizacij. Dokaj lep primer demokratične ureditve, ki bi lahko uvedel npr. nov sistem volitev, pa lahko kritično prevprašujemo preko umetniškega dela v krožišču v Kranju, predvsem z dejanskim preverjanjem decentralizacije kriptovalut, prevpraševanjem promocije zgolj ene izmed kriptovalut ter najbolj pereče težave - ekološke osmišljenosti kriptovalut, pri čemer globalne transakcije porabijo toliko energije kot npr. Gvatemala.
Razmislek o postavitvi umetniškega dela
Če se vrnemo na opredeljevanje umetniških in oblikovalskih del v javnem prostoru, lahko vsak predmet označimo kot spomenik, vendar se primeri dobrih praks potem trivialno odvajajo na dejanske objekte, ki ohranjajo spomin na umrle osebe ali pietetne dogodke ter s tem povezano kulturno identiteto. Kot primer dobre prakse umetnosti v javnem prostoru lahko izpostavimo Svetlobno gverilo kot časovno omejen festival s stalno postavitvijo določenih del v javni prostor (Kovačič, Drinovec). Spomeniki kot tudi umetnost imajo svojo usodo, pri čemer bi se moralo posvetiti čas javnim obravnavam pred dejanskimi postavitvami. Smiselno bi bilo zunaj unilateralnih odločitev, da obstaja večstopenjsko odločanje: seznanjanje javnosti (preko izobraževanj in pogovorov), razpisi ter ponovnih pogovorov s stroko (urbanisti, arhitekti, umetniki, umetnostni zgodovinarji ...) in javnostmi. Tako imajo v primeru skupnih obravnav vsi možnost, da se vključijo v razpravo in so ozaveščeni glede določene vsebine. Z razjasnitvijo različnih pogledov se lahko mehanizem postavitve umetniških del v javni prostor izboljša in se poljubnih mnenj ne ponavlja. Kot primer: če bi lahko karkoli očitali Spomeniku žrtvam vseh vojn, je to vsekakor popolnoma strokovno arhitekturno mnenje, ki ga ponavlja tudi Manja Zorec: Spomenike je potrebno umakniti v stran, da se da prostor ljudem. Kakorkoli se to lepo idejno sliši, zgolj odvrača pozornost z vsebine umetniškega dela. Če bi to aplicirali na Spomenik žrtvam vseh vojn je ta postavljen na križišče vladajočih politik (Z/V: Državni zbor/Mestna občina Ljubljana) in v multikulturne osi (J/S: spomenik francoski revoluciji, mesto, železniška in avtobusna postaja). Spomenik je umaknjen iz sečišča vstran. Ljudje hodijo mimo njega ne pa preko, ne zadenejo se obenj in tako niso zares pozorni in povezani z njegovo vsebino.
Če bomo umetnost v javnem prostoru obravnavali zgolj preko spomeniške vloge, bomo z vprašanji na to temo ostali v preteklosti, če pa se bodo postavitve prevraševale preko vsebin, potem se nam odpira širše in bolj kompleksno polje, v katerem imajo vsi možnost izrekanja, kar vsekakor vpliva na bolj sproščeno dojemanje javnega prostora.
Zoran Srdić Janežič
Helena Van den Enden: Narava očisti moje misli, tako da jih nič ne zmoti.
Helena Van den Enden: Narava očisti moje misli, tako da jih nič ne zmoti. (For English version please scrool below)
Intervju
Helenino delo je rezultat komunikacije med človekom in naravo. Fotografije, ki nastajajo spontano, takorekoč kar med hojo in meditacijo, predstavljajo naravo kot najbolj iskreno ter edinstveno umetnino. Pokrajina je Helenin studio z neskončimi odločitvami ter podrobnostmi, ki jo nagovarjajo k fotografiji z analognim fotoaparatom ter ljubeznijo do narave. Sama opredeljuje svoje delo kot raziskovanje kože Matere Narave.
Helena Van den Enden je takorekoč mlada raziskovalka fotografije. Leta 2009 je diplomirala na umetniški akademiji v Rotterdamu in do danes sodelovala na številnih skupinskih razstavah na Nizozemskem in v Združenih državah Amerike. Prejela je študijsko nagrado ter izdala knjižico svojih del, posvečeno Vetru in Vodi (Water and the Wind). Njeno delo ni posvečeno zgolj raziskovanju vode in vetra, temveč tudi skalnatih površin v Španji ter predvsem zaraščenim površinam nizozemskih sipin. Za Van den Endense v njih skriva pravi labirint naravnih barvnih odtenkov, kompozicij, tekstur in ostalih likovnih prvin.
Meditacija v hoji je način dela ali proces, ki zahteva koncentracijo ter disciplino: biti spontan, a hkrati zvest svojim odločitvam, izkušnjam predvsem pa intuiciji. Slednjo je ponavadi najtežje občutiti, ter doumeti njen namen. Sprehod s Heleno, skozi sipine Wassenar mi je omogočil vpogled v njeno delo, pristop ter način komuniciranja z naravo.
Anja Podreka
Helena Van den Enden: Nature cleanses my thoughts, so none of it is disturbing.
Interview
Helena's work is the result of communication between man and nature. Photos that arise spontaneously, so to speak, as a walking in meditation, present nature as the most sincere and unique work of art. The landscape is Helen's studio with infinite choices and details which are photographed with an analogue camera and love for nature. Van den Enden defines her work as an exploration of Mother Natures Skin.
Helena Van den Enden is a young researcher of photography. In 2009 she has graduated at the Academy of Fine Arts in Rotterdam, but have participated in numerous group exhibitions (Holland and the USA), gained the academic prize and issued a booklet of her work dedicated to the Water and the Wind. Her work is not only dedicated to the research of water and wind, but also to rocky surfaces in Spain and also to grassy surfaces of Dutch dunes. Here she finds a labyrinth of natural colours, compositions, textures and other artistic elements.
Walking meditation is a way of work or process that requires concentration and discipline: To be spontaneous, but at the same time faithful to one's decisions, experiences and above all, to intuition. It is usually difficult to hear and understand its purpose. Walk with Helena, through the dunes of Wassenar gave an insight into her work, approach and a way of communication with nature.
Anja Podreka
Helena Van den Enden (1964, Nizozemska) je študirala fotografijo na Fotoacademie v Rotterdamu v letih 2006 – 2009. Tematika njenih fotografij je krajina: ta je umeščena v relativni bližini civilizacije, čas dneva v katerem fotografira je dostikrat večerna svetloba. Za fotografije, ki jih dela Van den Enden so značilna izčiščena estetika krajine v kateri preživi določeno časovno obdobje. Preko zrenja ter občutenja krajine skozi nedoločen časovno okvir se vzpostavi avtoričin odnos do zajatja trenutka fotografije. V dojemanju pokrajine kot stanja umetniškega dela sodi med avtorje, kot je npr. James Benning s svojim dojamanjem filma kot narave.
Helena Van den Enden (1964 , Netherlands) studied photography at Fotoacademie in Rotterdam in the years 2006 - 2009. The topic of her photography is landscape: this is placed in the relative vicinity of the civilization, time of day in which photographs is taken is often evening light. Van den Enden photos are characterized in the pure aesthetics of the landscape in which she spends a certain period of time through the sensation of seeing it at an indefinite time before she captures a moment of photographs. In the perception of the landscape as a state of the work of art, Van den Enden belongs to the tradition of artists as for example James Benning.
http://www.helenavandenenden.com/
Awards
2009 Photo Academy Award, 2nd overall winner
Fairs 2010
- Art Rotterdam 2010, Kahmann Gallery
Publications
Dedicated to the water and the wind 2014
Group exhibitions 2013
- Kahmann Gallery Amsterdam, Voyage
- Reframefestival, Eindhoven
Group exhibitions 2012
- Rotterdam Gallery, Rotterdam
Group exhibitions 2011
- CordonPotts Gallery, San Fransisco
- Mo&Gio, Il Soggiorno, Utrecht
Group exhibitions 2010
- Tresoar, Noorderlicht Photo Festival, Leeuwarden
- De Winkelhaak, Antwerpen
- Foto 21 Bredevoort, Bredevoort
- Crossfire Project Base, Amsterdam
Group exhibitions 2009
- Kahmann Gallery Amsterdam, Imagine
- Fotogalerie Groningen, TPAA
- Westelijk Handeslterrein Rotterdam, Photog raphy Talents 2009
- Fotogram Amsterdam, TPAA
- Fotomuseum Den Haag, TPAA
ČAJANKA ZA SODOBNO UMETNOST N33: Vodna skulptura, Slovenska cesta, Ljubljana
Objavljamo posnetek čajanke za sodobno umetnost na temo vodne skulpture na križišču Slovenske in Tomšičeve ulice v Ljubljani. Čajanka je potekala v sredo, 30. marca 2016, ob 19. uri v Galeriji DLUL na Bregu v Ljubljani. Sodelujoči so bili Primož Boršič, Janez Koželj, Alen Ožbolt in Alenka Vidrgar (moderatorja Andrej Strehovec in Zoran Srdić Janežič).
V avli Mestne hiše v Ljubljani je bila od 14. do 23. marca na ogled razstava nagrajenih in ostalih natečajnih predlogov za postavitev vodne skulpture v razširjen del Slovenske ceste na križišču s Tomšičevo ulico. Načrtovana vodna skulptura je sklepni del nove ureditve Slovenske ceste, kompleksnega projekta, ki vzpostavlja prijetnejšo izkušnjo za pešce, kolesarje in javni prevoz, hkrati pa ustvarja sodobno identiteto osrednjemu javnemu prostoru.
Prenovo so leta 2012 zasnovali arhitekturni biroji Dekleva Gregorič arhitekti, 2K Arhitektonski urad, Sadar + Vuga in Scapelab – slednji so predvideli tudi postavitev kipov v javni prostor. Konec preteklega leta je Mestna občina Ljubljana izvedla razpis preko Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije za postavitev vodne skulpture. Na tokratni čajanki bomo predstavili nagrajeni predlog in razširili pogovor tudi na ureditev Slovenske ceste, postavljanje kipov v javni prostor in prevprašali sodelovanje med arhitekti in kiparji.
Na čajanki bodo svoje poglede predstavili Primož Boršič, predstavnik avtorske skupine zmagovalnega predloga; Janez Koželj, predstavnik naročnika Mestne občine Ljubljana; Alen Ožbolt, predstavnik stroke in profesor kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje; ter Alenka Vidrgar, akademska kiparka, ki je na razpisu prejela posebno omembo.
Sodelujoči:
Primož Boršič (r. 1985), trenutno samozaposlen kot samostojni arhitekt, je delal v več arhitekturnih birojih v Sloveniji, na Nizozemskem in v Novi Zelandiji, pa tudi kot asistent na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pri predmetih Arhitektura mesta in Arhitekturno oblikovanje. Je prejemnik vrste častnih omemb in nagrad na arhitekturnih in oblikovalskih natečajih ter avtor nekaterih izpeljanih arhitekturnih in oblikovalskih projektov pri nas in v tujini. Z odliko je končal semester šolanja na Tehnični univerzi na Dunaju ter prav tako z odliko magistriral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.
Janez Koželj (r. 1945), arhitekt, politik in pedagog, uči na Fakulteti za arhitekturo kot redni profesor. Bil je glavni in odgovorni urednik revije Arhitektov bilten. Ob delu za natečaje je razvijal nove teoretske temelje urbanističnega snovanja s poudarkom na tipologiji mestne stanovanjske arhitekture. Ukvarjal se je s prenovo Ljubljane, uveljavil pa se je tudi kot pisec in kritik ter objavil 3 vodnike po arhitekturi Jožeta Plečnika. Med njegovimi zgrajenimi projekti so najbolj pomembni: poslovno stanovanjska hiša na Poljanski cesti v Ljubljani, telovadna dvorana Poljane v Ljubljani, stanovanjska hiša v stavbnem otoku Novi Tabor v Ljubljani, skupina stanovanjskih hiš v Gradcu, zabaviščno trgovski center Portoval v Novem mestu in viadukt Črni Kal. V prvem mandatu župana Zorana Jankovića je kot prvi mestni urbanist začrtal vizijo dolgoročnega razvoja Ljubljane do leta 2025; v tokratnem mandatu pa je kot podžupan pooblaščen za področje urbanizma in se ukvarja bolj s kvaliteto kot s kvantiteto projektov, bolj s prenavljanjem kot z novogradnjami.
Alen Ožbolt (r. 1966), akademski kipar, je študiral v Zagrebu in Ljubljani ter se izpopolnjeval na San Francisco Art Institute. Objavil je več avtorskih ‘vizualnih esejev’, krajših člankov in nekaj daljših teoretskih tekstov o umetnosti, umetniških prostorih in pojavih v mnogih umetniških katalogih ter periodičnih publikacijah. Realiziral je številne in raznovrstne umetniške projekte in razstave doma in po svetu. L. 2003 je prejel nagrado Prešernovega sklada, l. 2002 Priznanje pomembnih umetniških del Univerze v Ljubljani. Od leta 2006 predava na oddelku za kiparstvo ALUO, deluje pa tudi kot scenograf in oblikovalec.
Alenka Vidrgar (r. 1958) je študirala na Pedagoški akademiji in Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je tudi magistrirala pri profesorjih Tihcu, Tršarju in Brejcu. Med študijem kiparstva, grafike in vizualnih komunikacij je raziskovala tudi medij fotografije. Vsako leto vodi kiparske delavnice klesanja kamnitih form v kamnolomu Lesno brdo. Za otroke je napisala knjige: Glina, Leteča riba in Igrača zate. Njena dela najdemo v zbirkah: Junij (Arhitekturni muzej v Ljubljani), Kabinet slovenske fotografije v Kranju; in v Moderni galeriji v Ljubljani. Razstavljala je na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah ter postavila številna javna kiparska dela doma in v tujini.
Produkcija: Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag
Koprodukcija: Galerija Alkatraz, Galerija DLUL
Zoran Srdić, Lidija Dragišič: Zasnova intermedijske skulpture na temi razpisa kiparske fontane
Objavljeni so rezultati razpisa (http://www.zaps.si/index.php?m_id=natecaji_izvedeni&nat_id=132). Vse čestitke zmagovalcem ter vljudno vabljeni na razstavo v Mestno hišo 14. marca ob 15. uri.
Arhitektka Lidija Dragišič in kipar Zoran Srdić Janežič sva poskušala razviti gibljivo skulpturo, ki simulira gibanje vode (v projektu so sodelovali tudi: Vedrana Bošković - renderji, Branka Keser in Jana Putrle Srdić - fotografije, Andrej Strehovec - pregled, v začetnem delu projektiranja pa je bila prisotna tudi arhitektka Jožica Curk). Skulptura bi bila sestavljena iz urbanih elementov - potopnih stebričkov, ki jih najdemo povsod po mestu. Dodani elementi bi bili vzorec na vrhi, ki spominja na talno ureditev; luči; ter nizka meglica, ki bi jo dobili z vibriranjem piezo open iz ultrasoničnih pretvornikov. G-zin objavlja ta prispevek kot razmišljanje o vodni skulpturi.
Vabimo avtorje ostalih predlogov vodnih skulptur, da pošljejo svoje prispevke na G-zine, kjer jih lahko objavimo (info@gulag.si).
OPIS
Vodna skulptura, kot je poimenovana v natečaju, je v idejni rešitvi zanovana kot prostorski element, sestavljen iz potopnih stebričkov (količkov), ki imajo modificirane oblike vrhov. Osnova postavitve je njena premičnost in interaktivnost: premikanje vsakega elementa posebej daje občutek vodne skulpture in valovanja. Postavitev je omejena na kvadratnem prostoru 4 x 4 m, s po 10 stebri v vrsti, ki sledijo tlakovanju Slovenske ceste.
Nova skulptura nudi interakcijo za mimoidoče. Stebre preko krmilnika upravlja program in omogoča dve osnovni legi: statična je poravnana s tlemi ter gibajoča. Gibanje se spreminja glede na vpisane besedne zveze na spletu v povezavi s pojmom »voda« (njihovo število, pogostost itd.) ter glede na gibanje v okolici skulpture. Iskane nize besed, ki vsebujejo pojem »voda« ter povezave bi vnaprej določili, npr.: voda, reka, poplave, padavine, tekočina, sestavina za kuhanje, privatizacija vodnih virov, voda kot produkt ipd. oziroma bi jih lahko s časom spreminjali. Število iskanih nizov bi se kazalo v hitrosti gibanja potopnih stebrov – v času padavin ali poplav bi bila hitrost večja. Drugi faktor, ki bi vplival na gibanje premikajočih stebrov je gibanje v okolici. V primeru, da bi se se mimoidoči dotaknil površine stebra, bi se ta ustavil, dokler mimoidoči ne bi bil izven območja skulpture. V času mirovanja ustavljeni stebri (na robu) lahko služijo kot površine za sedenje.
Stebri s premerom cca.27cm imajo modificirane vrhove, s čimer se spreminja njihova osnovna oblika: vrh je sedalna ploskev in hkrati svetlobni vir z LED lučmi. Lesena (oz. kovinska) plošča je pritrjena na vrhu in ima lahko vrezane linije, ki sledijo vzorcu na tleh.
Pri postavitvi vodne skulpture voda ni bistven del kipa (več v razlagi) – vendar je mogoče kip nadgraditi s prisotnostjo vode. Površina kipa 4 x 4 m je lahko večja ter poglobljena za 10 cm v plitev bazen z ultrasoničnimi pretvorniki, ki z vibriranjem ustvarjajo vodno meglico. Mimoidoči se še vedno lahko sprehajajo med stebri z vgrajeno mrežno pohodno konstrukcijo, meglica pa se lahko ustvarja ob določenih parametrih.
Barva skulpture je polirano nerjaveče železo, ki jih neposredno povezuje z refleksno vodno površino ter s steklenim ovojem Name in Konzorcija. Vodna skulptura je kot kip v polju intermedijske umetnosti sestavljena iz potopnih stebrov in se lahko stalno spreminja (modificira). Valjasta osnova stebrov se lahko po potrebi zamenja z novejšimi, drugačne obarvanimi, oblikovanimi ali osvetljenimi stebri iz drugih materialov. Osnova skulpture je določeno število stebrov in njihovo gibanje, vezano na pretvorbo aktualnih družbenih (internetnih) podatkov.
KONCEPTUALNA IZHODIŠČA
Vključujoči pojmi: kiparstvo, javna postavitev, vodna skulptura, intermedijska umetnost, umetnost in tehnologije, umetnost v času elektronskim medijev (Art in the Time of Big Data /Das Kunstwerk im Zeitalter seinerGroße Daten)
Osnovno izhodišče za razmišljanje o vodni skulpturi za natečaj se nanaša na njeno postavitev ter prostorsko umeščenost v razširjeni del Slovenske ceste. Vodna skulptura je definirana v nagovoru podžupana Koželja kot skulptura v obliki vodnjaka. Vodna skulptura se mora uskladiti z novo talno ureditvijo Slovenske ceste ter formalno navezovati na kontekste prostora trenutnih in historičnih arhitekturnih postavitev ter sečišča aktivne Slovenske ter pasivne Tomšičeve ulice, ki se funkcionalno izteka v Knafljev prehod.
Pri projektu vodne skulpture izhajajo izhodiščne zamisli iz:
- zgodovinske navezave na prostor ter soustvarjanja duha Ljubljane (genius loci prepoznavne atmosfere in energije mesta),
- lokacijske umeščenosti,
- razmerja med kipom in vodo ter percepcije vode,
- prepoznavnosti in interaktivnosti,
- varnosti za uporabnike in odpornosti,
- sodobne zasnove.
POMEN
- Ideja vodne skulpture se nanaša na genius loci Ljubljane v razmišljanju, da je za ohranitev neprometnih središč potrebno postavljati premične zapore, ki omogočajo dostavo ne pa prometa. Omejevalne okrasne stebričke najdemo povsod po Ljubljani in če jih uporabimo kot umetniško delo, jih to dela bolj priljudne.
- Danes in kot kaže tudi v prihodnje aktualna evropska problematika meja in postavljanja fizičnih ovir na mejah dobiva odgovor v novih oblikah osnovih gradnikov zapor (količkov), ki kažejo na prepustnost: valovanje, ozmozo, vodo. Meja postane gibljiva, prepustna in vključujoča – tudi s sprehajalci, ki vstopajo v in na skulpturo in jo uporabljajo.
- Javna postavitev se igra z idejo »reciklaže« oz. ponovne uporabe vsakdanjih javnih objektov kot so premični stebrički. S svojo igrivostjo, valovanjem, ustvarjenim s pomočjo prometnega sistema, ki je namenjen nadzorovanju, torej omejevanju – je skulptura kot reminiscenca sorodna umetniškim smerem, ki kot umetniški objekt razstavijo predmet iz vsakdanje uporabe (linija Duchampovih ready-made), oziroma je sočasna umetnost, ki uporablja nove tehnologije za umetniško izražanje.
- Ob navezavi na pretekle znane ideje iz zgodovine umetnosti pa postavitev razvije še samosvoj in samostojen izraz v duhu časa: sloni na preprosti, vendar oblikovno učinkoviti in dodelani ideji; v času, ko v umetnost vstopajo podatki, vključuje sodobno tehnologijo z uporabo programiranja in obdelave internetnih podatkov; ter prevaja klasično posnemanje, vzeto iz narave v digitalni rezultat (sistem = in 1, pri čimer je 0 = spuščen stebriček in 1 = dvignjen stebriček > valovanje pa je posledica kombinacije obeh).
- Vkolikor bi skulptura vključevala tekočo vodo, je ne bi uporabljala v maniri klasičnih vodnjakov, ki vodo umetno pršijo, ampak v dveh agregatnih stanjih: kot tekočo, mirujočo vodo in kot izparino (meglico). Pri tem je rešitev za meglico izvedbeno preprosta in zahteva le malo energije.
OZADJA, RAZVOJ IDEJE VODNE SKULPTURE, VODILA TER ABSTRAHIRANJE OBLIKE
Pomembna izhodiščna pozicija pri snovanju vodne skulpture izhaja iz nekaterih zgodovinskih tendenc oblikovanja prostora v kiparstvu. V okviru vodne skulpture so možne reartikulacije na različih lokacijah razpršenih gipsastih odlitkov antične plastike, ki jo je od Louvra za Narodno galerijo leta 1927 prevzel dr. Izidor Cankar. Ker bi se za razpisni projekt morali v svoji neposredni pojavnosti ti kipi prilagajati novemu kontekstu vodne skulpture bi s tem zbanalizirali svojo vrednost -vrednoto, ki jo ima umetnost ter še najbolj samo zgodovinsko povezavo. Od tu izhaja premik od tradicionalnega pojmovanja kipa kot ustvarjenega in negibnega telesa k razširjenipostavitvi v javnem prostoru in k oblikovanju tega prostora tako z minljivimi kot trajnimi elementi.
Kontekst vodne skulpture, torej vode, skulpture in prostora povezujemo z dojemanjem vode, ki je postala tržno blago. Povezujemo jo z infrastrukturo: voda za umivanje, kuhanje ter za kanalizacijo. Kot začetna deja se je pojavile v bron ulita sanitarna keramika (reminiscenca na Duchampa) ali pa povečava pollitrske plastenke z vodo. V primeru povečave plastenke v prosojno plastiko, iz katere teče voda, bi lahko animacijo vode definirala določena pojmovanja, ki jih imajo uporabniki na internetu z iskanimi besedami v povezavi z vodo (reke, poplave, ...) do elektronskih ekonomskih kazateljev, ki pričajo o ceni vode ipd. Ti podatki bi se kazali z nivojem vode v plastenki-skulpturi, z mehurčki v vodi ter različno osvetljavo tekočine. Voda v našem okolju vsebuje dokaj velik del apnenca, ki se nabira na skulpturi: prosojen material za skulpturo plastenke bi lahko zamenjali z barvanim poliestrom. Najbolje bi se obnesla pokončno postavljena plastenka in ne ležeča. Koncept za postavitev plastenke vključuje razmišljanje o vodi kot vrednoti – in je kot razstavni koncept zanimiv, za postavitev skulpture v prostor, kjer naj bi zdržala več kot 10 let, pa se nismo odločili.
Drugi kontekst vodne skulpture je njena prostorska umeščenost in izvedba. Želeli smo prostor, kjer se ljudje ustavijo in najdejo zavetje – trenutek miru, ko izstopijo iz načrtovane poti. Odtekanju in dotekanju najbolj ustreza centrična oblika kot je padanje kaplje na vodno gladino, ki ustvarja nizki relief valovanja.Enotna pozicija dotoka ter odtoka vode bi v sredini vodila v poglobitev: Voda bi počasi dotekala skozi centralno odprtino v vrtincu. Ko bi voda zapolnila skulpturo ter izravnala z nivojem tal in umirila, bi počasi začela odtekati. Problematičnost fontan v Ljubljani je njihova relativna neuporabnost v zimskem obdobju, ko so prekrite in brez vode. To težavo bi v omenjenem primeru rešili s čepom, ki pokrije odprtino, s čimer bi ostala reliefna površina kot skulptura.
V predlagani verziji stebri nosijo pokončno formo, ki deluje statično, prostorska umeščenost pa se iz druge skice navezuje v tem, da celotna skulptura deluje kot površina. V predlagani verziji skulptura zaseda površino 4 x 4 metre. Poleg opisanih vsebinskih pomenov, ki jih lahko taka skulptura proži je v izhodišču zanimiva tudi kot transformacija mapiranja mikrolokacije spomina prostora preko Tihčevih del (valovanja: Dvojno jedro ter mobili) ter Ravnikarjevih poenostavljenih form.
Skozi opisani razvoj projekta se nismo odločili za neposredno prisotnost vode, saj je le-ta problematična tako lokacijsko kot tehnično v zimskem času. Alternativen predlog, ki vključje vodo, predvideva dodaten plitev bazen s pohodno konstrukcijsko mrežno rešetko, preko katere bi voda prehajala v obliki meglice (ultrasonični pretvornik).
OPIS URBANISTIČNE IN ARHITEKTURNE ZASNOVE
Obravnavano območje je zasnovano kot prostor združevanja in srečevanja. Vodna skulptura se s svojo obliko, pojavnostjo in funkcionalnostjo prilagaja kontekstu prostora. Skulptura je postavljena ob os Tomšičeve ceste in Kanfljevega prehoda, v linijo stavbe Nama in se vzorčno ujema z novo talno ureditvijo Slovenske ceste. Ohranja pretočnost obravnavanega območja, saj jo je mogoče prehoditi, in s svojo višino ne zastira pomembnih pogledov na javne objekte in zelene površine, temveč usmerja in poudarja razgled. Zaradi lege se ohranijo vse poti pešcev.
Skulptura je povezovalni prostorski element območja. Njena večnamenska zasnova privablja mimoidoče vseh generacij. Skulptura je večnamenska: umetniško delo, vodni element, počivališče, klop in igralo. Ustvarja večjo prepoznavnost natečajnega območja in mesta Ljubljana. Zaradi svoje interaktivnosti postane prostor privlačen tako za prebivalce mesta kot tudi za turiste.
Skulptura je zasnovana na kvadratni (vodni) ploskvi dimenzije 4x4m, iz katere se dvigajo drug ob drugega postavljeni stebrički oz. valji. Višina skulpture znaša od 0 do največ 120 cm, zato ohranja vse poglede tega območja.
Stebri, ki sestavljajo vodno skulpturo imajo tudi večsimbolni pomen:
- zgodovinski pomen, saj spominjajo na drevesa oz. nekdanjo povezavo središča mesta s parkom Tivoli
- zgodovinsko količki v vodi spominjajo na koliščarje
- poleg vodne površine s svojim gibanjem prikazujejo tudi razgibano slovensko pokrajino, po kateri se tudi imenuje cesta, ob katero je skulptura postavljena.
Interaktivna zasnova omogoča različne scenarije uporabe. Objekt se odzove na dotik mimoidočega, vsak izmed stebričkov se ob dotiku lahko spusti ali dvigne. Njihovo premikanje ustvarja iluzijo valovanja. Po potrebi, ob raznih dogodkih in prireditvah, pa je možno celotno skulpturo spustiti navzdol in jo poravnati s tlemi. Zgornja površina se v tem primeru povsem ujema z obstoječim tlakovanjem.
Skulptura je izvedena iz tipskih, preizkušenih elementov, ki so uporabni v vseh vremenskih razmerah, odporni proti vandalizmu in varni za uporabnike javnih površin. Tipski dvižni stebrički bi bili materialno in barvno prilagojeni za uporabo v pričujoči umetnini. Zvečer bi se zgornji del valjev osvetlil z belo LED osvetlitvijo in ustvaril opazno fluidno površino. Ljubljana in Slovenska ulica bi s tem pridobili novo zbirališče in atrakcijo.
Namen predlaganega projekta je tudi predstavitev Ljubljane kot sodobne evropske prestolnice in ustvarjanje dialoga z njenimi obiskovalci. Mestno središče bi z njim pridobilo še večjo prepoznavnost in popestritev turističnega dogajanja.
OPIS IZVEDBE, KONSTRUKCIJE IN INŠTALACIJ
Vodna skulptura je sestavljena iz 100 tipskih avtomatiziranih električno vodenih potopnih stebrov ter krmilnika. Za razliko od hidravličnih ter pnevmatskih se v zadnjem času v svetu uveljavljajo potopni stebri z električno mehanskim dvigovanjem, pri čemer je prihranjen največji strošek za relativno drage hidravlične komponente ter črpalke oziroma kompresorja. Stebri so izdelani za intenzivno uporabo ter konstruirani za odpornost proti vandalizmu.V mestih se uporabljajoza zaščito stavb ter drugih objektov, ki jih lahko poškodujejo vozila, za razmejitev parkirišč oziroma dostopa za dostavo, za zaščito območij kot so npr. šole in vrtci, za ureditev con za pešce itd
Izvedba se deli na predpripravo ter izvedbo. Predpriprava vključuje dobavo stebrov in konstruiranje vrhov, ter vgradnjo LED luči ter senzorjev za dotik in zaustavitev. Ko bodo konstrukcijska dela modificiranja stebrov končana, se vse stebre poveže v sistem krmiljenja (zasnova krmiljenja je po definiciji intermedijske umetnosti umetniško delo). Testi se preizkusijo v ateljeju.
V projektni dokumentaciji bo določena lokacija vsakega posameznega stebrička. Stebri morajo biti določeni glede na podano mrežo v načrtu, ki je sestavljena iz 10 vertikalnih ter 10 horizontalnih vzporednih linij. Linije se označijo na mestu in določi se središčna točka. Stebri se s svojo višino in poglobitvijo prilagajajo obstoječi infrastukturi območja. Predvidoma je potrebno za vsak posamezen steber izkopati (oziroma izvrtati z mehaniziranim svedrastim vrtalnikom) odprtino z makismalno prevideno globino 1,6 m. Ker so pri vodni skulpturi stebri relativno blizu se predlaga enoten izkop za vse količke, ki se jih uravnava s kovinsko konstrukcijo. Predvidena je gradnja vkopanega AB kesona za vgradnjo mehanizmov stebričkov. Keson je sestavljen iz talne AB plošče in obodnih sten debeline 25 cm. Pod vrhom kesona se izvede mreža iz jeklenih profilov za pritrditev posameznih stebričkov. Po pritrditvi in montaži stebričkov se vmesni prostor zapolni s finim peskom, ki se ga ustrezno zbije, preko pa izvede AB tlak. Na dnu kesona je potrebno napraviti drenaže, speljati kanale za vse inštalacije ter jih poravnati preden se jih zalije z betonom. Vse instalacije se speljejo v jašek, kjer je postavljen tudi krmilnik. Odprtina v jašek mora biti narejena kot okvir z enako talno ureditvijo. Okvir se lahko odpira s posebnim ključem. V jašek ob zaprtem okviru vodi luknja premera max. 5 cm, skozi katero lahko – če je potrebno – potegnemo kable za kakšno prireditev. V tem primeru so v jašku pospravljeni tudi cestni pohodni kanali za te kable.
Krmilna elektronika je najmodernejša z mikroprocesorskim nadzorom. Elektronika z enostavnim frekvenčnim krmiljenjem zagotavlja mehak zagon in ustavljanje z zmanjšano hitrostjo.
Elektrohidravlični pogon z elektromagnetnim ventilom za odpiranje v sili, črpalka in elektromotor sta v oljni kopeli, ki tudi kot rezervoar za hidravlično olje. Napajanje je enofazno, maksimalna dinamična obremenitev tekom dviganja 100 kg. Pogon je termično zaščiten in vodotesno zaprt IP 67, krmiljenje 24V, temperatura delovnega okolja–30 do +60 stopinj. Odpornost na udarce 9.000 J, masa stebra je cca. 150 kg.
Slovenska 53 ali koristnost nekoristnega
Slovenska 53 ali koristnost nekoristnega - rojstni kraj mnogih lutkovno-plesnih predstav Kinetikona in ustvarjalne likovne metode izdelovanja marionet pri kateri so mi pomagale študentke in študenti specialne pedagogike PF.
Nekaj historiata:
Na naslovu Slovenska 53 je stala dolga razpadajoča enonadstropnica na dvorišču med K4 in Mediatovo hišo. V Mediatovi hiši, sedaj Slovenski 50 in 52, sta živela moj dedek in babica s svojo številno grafenauersko družino (s teto in trinajstimi otroki, med katerimi je bila tudi moja mama Marija). V stavbi Slovenske 53 so bili nekoč hlevi za poštne konje in kočije na poti iz Dunaja v Trst. Ko ni bilo več kočij in konj, so v bivši konjušnici začeli telovaditi Sokoli, predhodniki telovadnega društva Partizan in z njimi so se prekopicevali tudi mali Grafiči. Po vojni je delal v njenih prostorih knjigovez gospod Vetrih, prijazen mož, ki je otrokom »talal« kamnite kroglice, s katerimi je gladil papir. Od njega je prostore prevzelo podjetje Jugoreklam in po osamosvojitvi smo prišli na vrsto mi, KUD Kinetikon. Kje pa je danes ta hiša? Nikjer, ker je ni več. Podrli so jo 1998. leta in tam je še danes »vse pomorjeno, vse pokošeno, samo robidovje, ki v luft, ki v luft štrli…«.
Kako smo se vselili:
Leta 1992 sem se začela ukvarjati z marionetami. Ustanovila sem Študentsko marionetno šolo v okviru organizacije ŠOU. Vaje giba, pod vodstvom Marije, smo imeli v dvorani K4, kjer smo si kljuko podajali s plesalci Ksenje Hribar in gledališčniki psihodrame Janeza Vajevca. Lutke smo izdelovali pod mojim vodstvom v sosednji garderobi. Bili smo mladi, radovedni in ustvarjalni, da nas je kar samo nosilo po lutkovnih poteh. Leta 1995 so dvorano v K4 zaprli in jo spremenili v pisarne. Kam pa zdaj? Marija se je spomnila sokolske telovadnice svoje mladosti, Slovenske 53, kjer je noč in dan gorela luč. Pisala je nadškofu g. Šuštarju, če bi nam dovolil delati v njej in g. Šuštar nam je dovolil. Ko so nam dvorano odprli, smo ostrmeli: imela je oboke, kamnite stebre, parket, centralno ogrevanje, razsvetljavo in neverjetno pozitivno energijo. Takoj smo svojo plesno-lutkovno dejavnost pod okriljem KUD Kinetikon preselili v dvorano na Slovenski 53. Prostor smo ponudili še Gledališki in lutkovni šoli GILŠ in učitelju petja Diegu. Ničesar nam ni bilo treba za dvorano plačevati, pa tudi z Marijo sva delali brezplačno.
Kaj smo delali in naredili:
V štirih letih, v katerih nam je Slovenska 53 nudila gostoljubje, sem si s sodelavci Kinetikona pridobila veliko znanja in izkušenj na področjih animacije, izdelave lutk, tehnologije, režije, plesa in pedagogije. Na Slovenski 53 smo posneli poizkusno TV oddajo z mimičnimi lutkami, da sem lahko delo nadaljevala na TVS, imeli smo delavnico iz stop-motion animacije, da smo lahko nato posneli z filmskimi lutkami animirani film v okviru Filmskega Sklada, imeli smo več plesno-lutkovnih premier za odrasle in lutkovnih igric za otroke, sodelovali smo s predstavami im plesnimi filmi na Festivalu neodvisnega filma in Klemenčičevih dnevih, imeli pa smo tudi lutkovne tečaje za okoliške otroke. Poleg rednih plesnih in lutkovnih vaj, sem imela tudi delavnico za študente specialne pedagogike s katerimi sem postavila ustvarjalne metode izdelovanja lutk, ki sem jih kasneje nadgrajevala in razvijala na Fakulteti za socialno delo. To delavnico vam bom predstavila.
Delavnica marionet študentk in študentov specialne pedagogike.
Leta 1997 sem se prijavila na razpis Pedagoške Fakultete za vaje ustvarjalne likovnosti na oddelku za specialno pedagogiko. Oddelek je bil nov in čutila sem precejšno nesigurnost študentk in študentov, ki so me pričakali v razredu na PF. Razred je bil neprimeren za likovno delo, brez omar za shranjevanje materiala ali izdelkov, brez vode za izvajanje kakih vodnih tehnik in brez prostora za gibanje. Nekako smo se v teh slabih pogojih prebili skozi osnovni likovni tečaj, tehniko oblikovanja žice in papiermašeja do skupinskega mobila. Ko smo se po teh ogrevalnih vajah nekoliko spoznali, so mi povedali, da imajo veliko prakse v raznih zavodih, pa z varovanci ne vedo kaj početi. Zaradi neuspehov pri delu z uporabniki, so se nekateri med vajami nenavadno vedli in se celo razjokali. Sklenila sem, da jim bom okrepila samozavest in jih opolnomočila z likovno ustvarjalnostjo za delo s svojimi uporabniki. Izdelava marionet se mi je zdela zaradi magičnosti in zahtevnosti kot nalašč za to.
Vaje sem na svojo roko prestavila iz Pedagoške fakultete na Slovensko 53. Vsaki študentki in študentu, vseh je bilo šestdeset, sem obljubila, da bo naredil svojo marioneto, kakršnokoli si bo zamislil.
Za začetek je vsak svojo marioneto narisal na večji papir v realni velikosti. Risali so razne živali in marsovce, človeških bitij je bilo bolj malo. Potem sem se z vsakim pogovorila, kako bo lutko naredil, kateri del se bo premikal in kateri bo pri miru. Polne oblike so nastavili iz pokaširanih manjših balonov, ki so jih oblikovno dopolnili z kaširanim pomečkanim papirjem. Pomagali so si tudi z prekaširanimi žičnatimi kostrukcijami. Te načine tudi sama uporabljam namesto oblikovanja v lesu, ker nimam mizarske delavnice z orodjem. Žico smo uporabili tudi za gibljive sklepe. Iz tedna v teden, oziroma iz srečanja v srečanje, so bili bolj in bolj zaljubljeni v svoje lutke, vedno več so si izmislili in iskali svoje rešitve. Ko so jih sestavili, so jih pogrundirali in pobarvali, kar je vedno za vsakega ustvarjalca posebno intenzivno doživetje.
Čakala me je še izvedba šestdesetih vag. Narejene so bile iz mozničnih palc različnih debelin in dolžin, ki sem jih z vrtanjem sestavljala v premikajoče vodene križe in statične obešene dele, po zahtevah vsake marionete posebej. Študenti so lahko žagali palčke, vrtati pa jim nisem pustila, da se ne bi poškodovali, ker sem zanje odgovarjala. Vse luknje sem prevrtala sama in upala, da si ne bom naredila kake dodatne luknje v roko.
Obešanje na lakse je šlo lažje. Prvim študentom sem pomagala, potem so pa oni po mojih navodilih pomagali ostalim. To je študente povezalo in utrdilo njihova prijateljstva. Ko so bile marionete navezane, smo jih razobesili po dvorani in neizmerno uživali ob pogledu nanje. Marsikateri študent mi je priznal, da je bila to prva večja stvar v življenju, ki jo je naredil do konca.
V okviru mojih ur ni bilo časa, da bi še igrali z izdelanimi marionetami. Vendar se mi je zdelo potrebno, da marionete nakako podelimo z občinstvom. Študentom sem predlagala, da naredimo na PF razstavo in jih razobesimo nad njihovo skupno avlo. Pojavil se je problem, da marsikateri od njih ni hotel razstaviti svoje marionete. Prepričevali so me, da jim bo marionete gotovo kdo ukradel. Postavila sem pogoj, da jim vpišem v indeks frekvenco šele potem, ko bodo obesili marioneto. Le ena študentka se je razjokala in je bila videti res obupano nesrečna, da sem ji dala frekvenco in ji marioneto njenega ježka pustila vzeti nerazstavljeno domov.
Rezultati delavnice.
Ugotovila sem, da imajo marionete čarobno moč, da njeni komplicirani izdelavi študenti vztrajajo do konca, zaradi česar so bili neizmerno ponosni nase . Z animacijo se niso seznanili, so se pa z načrtovanjem, oblikovanjem, poslikavo, osnovami izdelave vage in navezave. Sama odločitev kaj bodo izvedli, pa je veliko povedala o vsakem študentu.
Vse te izkušnje sem kasneje, na Fakulteti za socialno delo razvila in jih še razvijam. Sedaj si vsako etapo izdelave skupaj pogledamo in vsak svoje pokomentira. Tako sproti ugotavljamo, kako dragocene in različne likovnosti nastajajo. Osredotočamo se na izdelavo človeške marionete, kjer je najpomembnejše oblikovanje glave in rok. Telo je le kos blaga, vaga je lahko le palica ali dlan, po principu indijskih marionet. Oblikovanje glave in ugibanje kdo jim nastaja pod rokami, ali bo moški ali ženska, kakšen karakter bo to novo bitje imelo, je vedno zelo napeto. Pa o tem morda kdaj drugič.
Zakaj koristnost nekoristnega?
Ta prispevek sem se lotila pisati pod vtisom knjige italijanskega filozofa Nuccia Ordine: Koristnost nekoristnega. To kar se je dogajalo na Slovenski 53 ni komercialno koristilo nikomur, nič nismo prodajali, nihče ni nič s tem prostorom zaslužil. Kljub temu pa ja imelo naše delovanje veliko koristnih in za mnoge dragocenih vrednosti, ki jih čutimo še danes.
Ljubljana, 2. januar 2016 Eka Vogelnik
Zarja Menart: razstava Cipercoper
V okviru spremljevalnega programa letošnjega mednarodnega festivala animiranega filma Animateka 2015 se v Steklenem atriju ljubljanske mestne hiše z likovno zasnovo animiranega filma Cipercoper predstavlja mlada in perspektivna ilustratorka in filmska animatorka Zarja Menart.
Film o dveh mladih čarovničkah, ki je nastajal od 2013 do 2014 v produkcijski hiši Invida, je na preteklem festivalu Animateka 2014 prejel nagrado po izboru občinstva v programu otroških animiranih filmov Slon, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu pa je letos dobil Vesno za najboljši animirani film.
Z raziskavo ilustriracije za osebe s posebnimi potrebami, z disleksijo in za slabovidne, se je avtorica razstave ukvarjala že med študijem: Čurigiri in Dotakni se ptice (obe 2010) ter Čudežno zdravilo za Zalo (2011), pri več izdajah ilustriranih knjig pa je sodelovala s prozaistko Ido Mlakar: zgodbe miške Špele in leva Hvastje, razne druge pripovedi ter seveda Cipercoperček (2012), po katerem je nastal animirani film. Pri ilustracijah je vredno omeniti tudi soustvarjanje in ilustriranje didaktične igre, ki so jo izdali v spomin pisateljici in urednici Kristini Brenkovi: Potovanje deklice Delfine (avtorja Vojko Zadravec in Ida Mlakar). V okviru spremljevalnega programa na Animateki je Zarja Menart vodila delavnice ilustracije in se nato začela ukvarjati z animiranim filmom. Ob animiranih filmih z delavnic so nastali krajši filmi v sodelovanju z več avtorji (Timon Leder) ter zahtevnejši projekti: Knjiga te čaka. Poišči jo! (MKL 2010), kmalu pa je začela sodelovati kot animatorka in tudi avtorica likovnih podob pri projektih produkcijske hiše Invida (To bo moj poklic!, That's Falling in Love - Tom in Angela, Wanted, Taborniška zveza Slovenije). Na internetni strani Invide je oblikovala tudi animirane ikone, trenutno pa pomaga kot animatorka pri nastajanju novega filma Špele Čadež.
16 minutni animirani film Cipercoper je nastal v okviru produkcijske hiše Invida (režiser Jernej Žmitek), kjer je mlada kreativka Zarja Menart film soustvarjala kot umetniška vodja, ilustratorka in animatorka. Od ilustracij za knjigo Cipercoperček pa do likovne zasnove za film je opazna razlika v miselnem preskoku kadriranja istih scen ter gibanja v njih do dodatne množice idejnih skic, oblikovanja likov (character design), animiranih likov v cut-out tehniki in scen. Pri zasnovi likov lahko vidimo iskanje končnega videza posameznega karakterja ter njegove izraze in končno barvno študijo v akvarelu z osebnimi rekviziti. Dodani so printi različnih poz in emocij posameznih likov od zapiranja oči, sinhronizacije govora, do ekspresivnih izrazov, premikov las, označevalnih kretenj rok ter gibov nog. Skice s svinčnikom in peresom so stilizirane in sproščene, z detajli na kostumih in rekvizitih, kot so epruvete, leteče metle, vrečka z jabolki ... Velik poudarek je tudi pri elementih scene ter sceni. Na skicah prevladujejo neravne organske linije, z detajli interierja (vrata, okna ...) in pokrajine. Značilnost likovne podobe animiranega filma je kadriranje cut-out tehnike, pri čemer so na relativno enotnem ozadju v prednjih planih elementi scene ter rekviziti v svetlejši črtni risbi različnih barv. Tako lahko gledamo skozi sam rekvizit (knjigo, lonček, svečo ...), kar daje filmu izredno čutno kvaliteto v detajlih. V samih scenah je tako prisotnih veliko neposrednih podrobnosti – kot npr. opis dneva kot žareča nitka v žarnici – ki jih opazimo s pozornim in večkratnim gledanjem. Scene različnih dni v tednu so narejene v različnih valerskih stopnjah, ki dajejo posameznemu dnevu njegovo čutno atmosfero – cipercopri morajo tako prehoditi različne dneve in celoten teden, ki se preveša v sivo črne tone, rešiti tako, da ga s svojo coprnijo obarvajo.
Avtorica likovne podobe filma Zarja Menart je določene dele iz ustvarjanja filma že predstavila na razstavi v Sokolskem domu ob Dnevu animiranega filma v Škofji Loki februarja letos, kjer je bil poudarek na detajlih posameznih likov v cut-out tehniki. Na tokratni razstavi je predstavljenih več različnih segmentov likovne podobe filma. Prikrajšani so profesionalni ljubitelji animiranih filmov, ker galerijski prostor ne omogoča razstavljanja originalov – saj se večnivojska cut-out tehnika na printu kaže kot enotna slikovna podoba. Manjko se kaže tudi v odsotnosti sočasne projekcije animiranega oz. dokumentarnega filma o nastanku filma, kar pa je avtorica uspešno nadomestila z nekaj deset flipbooki z različnimi prizori iz filma.
[vimeo id="106367318"]
Video z dovoljenjem produkcijske hiše Invida
Razstava Zarje Menart in njene likovne podobe filma Cipercoper je prava poslastica za slovensko ilustracijo ter pravi mali priročnik ustvarjanja animiranega filma. Razstava kot portfolio likovne zasnove filma bi prav lahko izdali samostojno kot knjigo – sorodno kot delajo različni filmski studiji (npr. Laika: Coraline, Paranorman, Boxtrolls).
Zoran Srdić Janežič
.
http://zarjamenart.blogspot.si/
https://www.facebook.com/cipercoperfilm
Aleksandra Saška Gruden: Deskarji
Aleksandra Saška Gruden: Deskarji
Hiša kulture Pivka, 6. - 28. november 2015
g-zin: Zdravo. Najprej bi te vprašal kako bi se predstavila?
Aleksandra Saška Gruden: Pozdravljen, odgovarjala bom precej kratko, jedrnato in enostavno, če je prav: sem samostojna ustvarjalka, ki delujem na več področjih. Zanima me ustvarjanje klasičnih skulptur iz materialov kot je les, kamen ali glina, prav tako pa instalacije, video in performans.
g-zin: V opisu razstave Deskarji piše, da uporabljaš alternativne strategije kot mehanizme, namenjene rekonstrukciji kulturnih identitet. To je zelo zanimivo in sem celo večkrat prebral, vseeno pa bi te prositi za razlago. Konkretno katere strategije uporabljaš; v odnosu do katerih so alternativne; kako jih uporabiš kot mehanizem (na kakšen način namreč deluje ta mehanizem, aparat oz. dispozitiv); ter katere kulturne identitete ponovno sestavljaš?
Aleksandra Saška Gruden: To je pred časom napisala sicer ena kustosinja, vendar bom razložila, tako kot pač dojemam določene pojme: za strategije, ki mi pomagajo pri delu uporabjam v prvi vrsti opazovanje, preučevanje in nato delovanje. Vse so dolgotrajni procesi in potrebni, da se lotim nekega projekta. Alternativne so v smislu uporabe določenega mehanizma ker izključujejo nek drug mehanizem, ta pa je uporabljen kot orodje za dosego nekega rezultata, učinka. Ne vem sicer če sem odgovorila dovolj jasno, vendar je to trenutno moj odgovor.
g-zin: Kaj zate pomeni posameznik, družba, narava in kultura?
Aleksandra Saška Gruden: Posameznik predstavlja zame individum znoraj družbe s svojimi posebnostmi – osebnimi značilnostmi in družbeno socialnimi determinantami; družba: skupek posameznikov, ki postavljajo določene norme, ki ima svoje posebnosti in značilnosti; narava: je zame vse kar je neposredno,vseprisotno in dano vsem v enaki meri; kultura: pa je nekaj kar je oblikovano, narejeno, da odrazi notranje dojemanje zunanjega sveta in obogati drugega.
g-zin: Kakšni so bili tvoji vzgibi pri projektu in o čem razmišljaš?
Aleksandra Saška Gruden: V razstavnem projektu Deskarji sem se v prvi vrsti ukvarjala s človekom kot posameznikom in kot delom družbe, ki je s svojimi osebni lastnostmi in kulturnimi značilnostmi sposoben učenja, napredovanja in spreminjanja. Kot tak je član kolektiva in prispeva k blagostanju družbe kot celote.Ta je zopet sistem zase, ki deluje po lastnem vrednostni lestvici. Kakšna je ta je odvisno od nekih zgodovinskih izkušenj in pa od trenutnega stanja.
g-zin: Kdo so deskarji in kaj so deske?
Aleksandra Saška Gruden: Kot deskarje imam v mislih nas vse – posameznike, ki „plujemo“ skozi življenja – kot individum znotraj družbe. Deske pa so sistem vrednot, ki jih določa družba. Ona določi kaj je pomembno: ali je bolj pomemben individum s svojimi potrebami in zahtevami ali kolektiv kot celota, za katerega je pomembno sodelovanje in skupna / med-pomoč.
g-zin: Katera formalna izhodišča si uporabila? Pri tvojih video delih je večkrat prisotna tematika narave, v svojih delih pa dostikrat uporabljaš ogledala oziroma odsevne objekte. Kaj ti pomenijo – tvoje splošno ukvarjanje s tematiko ter v okviru razstave, kjer se posnetek valovanja vzburkane vodne površine projicira na steno in zrcali v negibni vodni površini?
Aleksandra Saška Gruden: Skozi posnetke narave lovim prisotnost nekih lastnosti človeka, njegove notranje vzgibe, ki jih nato prenesem v slike najdene v okolju-naravi. Zrcalne/odsevne površine pa uporabljam zato, da te občutke poglobim, nadgradim in jih vrnem opazovalcu-gledalcu kot novo možnost videnja, oz vizije. Ogledalo je namreč tisto, ki odseva in v njem vidimo lahko tudi nekaj kar ne obstaja- tako je tudi v primeru razstave Deskarji: video počasnega enakomernega valovanja vode predstavlja notranji, duhovni del človeka (njegova čustva npr.), „bazen“ pod projekcijo pa poudari odsev, ga „poglobi“ in tako gledalec, ko stopi blizu dejansko vidi vodnjak.
g-zin: Kaj predstavljata risba oz. kolaž iz časopisnega papirja ter kip – oba v obliki deske, tvorita obraz? Kaj si razmišljala ob snovanju tega dela?
Aleksandra Saška Gruden: Risba pravzaprav kolaž je nerejen iz delov časopisa Delo, ki je bilo izdano leta 1988. Narejen je v obliki deske z nekoliko pridejenim-odrezanim „kljunom“ in „repom“. Predsatvlja pa kolektivni spomin, ki ga ima vsak adružba, in posledično vsi njeni deli, torej vsak posameznik znotraj družbe. Če sem prej govorila o tem da so deskarji ljudje, deske družba s svojim sistemom je ta kolaž ta sistem vrednot, je tisto kar sestavlja družbeno notranjost. Torej so v razstavi vsi trije deli: kolaž kot formalni spomin družbe, objekt materialni del, posamezna enota družbe ali človek in video vode ter bazen notranji, duhovni in tudi duševni del. Upam, da sem vsaj nekako zadovoljivo, razumljivo odgovorila na vprašanja ;)
Aleksandra Saška Gruden (1970) je diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Med leti 2003-13 je poučevala kiparstvo na Šoli za uporabno umetnost Famul Stuart v Ljubljani. Je umetniška vodja programov Video večerja in hiperFasada pri Kulturnem inkubatorju v organizaciji MKC Maribor. Za svoje delo na področju vizualne umetnosti je prejela več nagrad in priznanj. Živi in dela v Mariboru in Ljubljani.
http://aleksandrasaskagruden.blogspot.com/
Agata Freyer Majaron: Od skice do lutke
Razstava v Bežigrajski galeriji (27. avgust 2015 - 30. oktober 2015) predstavlja delo Agate Freyer Majaron iz obdobja od 1991 do danes. Razstavljenih je 70 barvnih risb za lutke, približno toliko je tudi lutk in scenskih elementov. Razstavo dopolnjuje 40 fotografij in video projekcije lutkovnih predstav. Dela so bila zbrana iz arhivov predstav lutkovnih gledališč (Lutkovno gledališče Ljubljana, Lutkovno gledališče Maribor, Kazalište lutaka Rijeka, Lutkovno gledališče Jože Pengov, Freyer teater in Mini teater).
Agata Freyer je večino svojih del ustvarila z režiserjem in lutkarjem Edijem Majaronom, pri čemer se iz nabora predstav vidi oseben odnos tako do zgodovine slovenskega lutkarstva kot tudi obvladovanje različnih stilov, materialov in tudi samih tehnik lutk: lutke bunraku, marionete, lutke na palici – marote ter namizne lutke. Slednje je pomembno, saj poleg vsebine dostikrat tehnika lutk narekuje obliko. Lutke so glede na različne vsebine lutkovnih predstav pri ustvarjalki likovne podobe ter lutkarici različne: od stiliziranih (Tobija, Hišica iz kock) do realističnih (Osel Nazarenski, Velika skušnjava Svetega Antona).
Na razstavi Agate Freyer Majaron je opazen odnos do detailov v zasnovah, ki sledijo različnim zgodovinskim kostumom ter referencam iz zgodovine umetnosti (Janez iz Kastva: Mrtvaški ples za predstavo Osel Nazarenski, Francisco Goya: portreti španske kraljeve družine za predstavo Trnuljčica, Jean Auguste Dominique Ingres: kostumirani portreti dam za predstavo Vihar, Matthias Grünewald: Skušnjava Sv. Antona za predstavo Velika skušnjava Svetega Antona,). Obvladovanje raznolikih slogov pa kaže pomemben ustvarjalkin poudarek na barvah, teksturah ter različnih uporabljenih materialih. Barvne študije, ponavadi v tehniki akvarela, so natančno razdelane: poleg samih likovnih zasnov imamo tudi tonske lestvice z navodili. Kostumi lutk so v teh določenih tonih ter teksturah. Širok likovni nabor podob lutk pa umetnica poudarja tudi z uporabo različnih materialov od polikromiranega lesa, poliuretana, kaširanega stiroporja ter oblečene penaste gume do pletenih slamnatih sit in prosojnega litega oziroma laminiranega poliestra.
Razstava likovnih zasnov, oblikovanih lutk ter fotografskih in video dokumentov predstav katere je soustvarila Agata Freyer Majaron je pomemben pregled ustvarjalkinega opusa ter njenega doprinosa lutkovni umetnosti v Sloveniji. Pregled kaže njen študijski pristop k likovni zasnovi, čustven in pretanjen odnos do barvnega oblikovanja in odločno vero v izrazno moč lutk.
Zoran Srdić Janežič
http://www.mgml.si/bezigrajska-galerija-1/aktualna-razstava-479/agata-freyer-od-skice-do-lutke/
Steirischer Herbst 2015
foto: Aleksandra Saška Gruden
ŠTAJERSKA JESEN V GRADCU
V avstrijsko-štajerski prestolnici Gradcu se je začel mednarodni festival Štajerska jesen, ki bo do 18. oktobra s skupno temo Nazaj v prihodnost predstavil številne dogodke z različnih področij sodobne umetnosti.
Že štirideset let festival Štajerska jesen (Steirischer Herbst) ne le povezuje krajevne ustvarjalce, temveč predstavlja umetnost iz Slovenije, Hrvaške, Centralne in vzhodne Evrope. Prikazuje sodobno umetnost z njenih številnih plati in različnih področij: performansa, gledališča, plesa, vizualne in spletne umetnosti, teorije, glasbe, filma, literature in arhitekture. Pri festivalskem dogajanju sodelujejo vse ustanove v mestu; s tem se vzpostavlja dialog ne le med njimi temveč tudi med različnimi zvrstmi umetnosti in umetniki samimi.
Vendar so produkcije na festivalu samo najopaznejši del programa. Raziskave, procesi in razvoj so prav tako del tega festivala in enako pomembni kot spektakularne predstave, razstave velikih razsežnosti, odprti koncerti Nove glasbe in arhitekturne raziskave.
Vsako leto festival predstavlja nove teme in dela, ki se osredotočajo na določeno področje. Letos poskuša krovna tema Nazaj v prihodnost pogledati tako v prihodnost kot v preteklost. Dejstvo je, da se lahko brez poglobljene analize sedanjosti in preteklosti nekateri dogodki v prihodnosti izkažejo za nevarne. O osrednji temi in programu festivala eden od organizatorjev Bernd Birnbauer
Veliko bi se dalo povedati o tematiki prepleta preteklosti in prihodnosti: med drugim bomo predstavili nemški projekt Rimini Protokol, ki obravnava rdečo nit vnete razprave Adolfa Hitlerja, da bi odkrili vzrok za mitsko auro, ki obkroža "Mein Kampf". Gre za kar kontroverzen projekt, ampak verjamem, da bo zanimiv, saj ljudje na neki način poznajo knjigo, hkrati pa je v resnici ne poznajo. Zato bodo različni strokovnjaki predavali o tem, kako jo brati in razumeti njeno ozadje. Zelo zanimivo bo iti v preteklost in morda videti, kako dojemati preteklost in kaj je lahko prihodnost.
Temo prihodnosti dobro reflektira tudi projekt Nick nack to the future, ki bo predstavil koncept trgovine v centru mesta Gradec.
Cilj projekta je ne le, da izpostavlja temo gentrifikacije, ampak tudi, da se omogoči potovanje skozi čas, tako da se oblikuje mesto prihodnosti. Ne vem natančno, kako bodo to naredili, vendar boš lahko potoval v času naprej in nazaj; to je osnovni, ponavljajoči se motiv festivala.
Če pogledam na področje performansa, lahko omenim vsaj en opazen dogodek: plesno predstavo Zlata ura Belgijke Anne Teree De Keersmaeker, ki je ena najpomembnejših sodobnih koreografinjin. Predstavila bo svoje najnovejše delo, ki sta ga navdihnila igra Kakor vam drago Williama Shakespearja in zadnje delo pionirja ambientalne glasbe Briana Ena. Avtorica tako prepleta obe deli v sodobno plesno predstavo. Zanimivo bo videti, kako združuje klasično literaturo, popularno glasbo in ples.
Kar zadeva razstave, naj omenim skupinsko mednarodno razstavo v festivalskem središču v Mestnem muzeju z naslovom Hall of half-life. Pomembno pa je, da se festival širi tudi zunaj Gradca; letos je dve »jesenski razstavi«, kot ju imenujemo, mogoče videti tudi v Leobnu ter Vordenbergu. Vse te razstave je kurirala Tessa Giblin, ki prihaja iz Nove Zelandije. In če se vrnem k razstavi, ki je na ogled v Mestnem muzeju v Gradcu – govori o tem, kaj puščamo za sabo, kako preteklost vpliva na prihodnost in obrnjeno. Na njej je predstavljenih res veliko del znanih umetnikov in mislim, da se na zanimiv način dotika osnovne teme festivala.
Štajerska jesen, na kateri se žal letos samostojno ne predstavlja noben slovenski avtor ali skupina, igrivo dvigne idejo prihodnosti in se osredotoča nanjo na različne načine, tako da ohranja pojem "dediščine" – naša sedanjost je včerajšnja prihodnost.
Aleksandra Saška Gruden
http://2015.steirischerherbst.at/english
Polona Demšar: Ulica je moj atelje
O PROJEKTU: ULICA JE MOJ ATELJE Koncept umetniškega projekta se ukvarja s tem, kaj vse je potrebno pripraviti, da se lotimo novega projekta, od ideje do materiala, orodij, zaščite tal. Kako poteka moj delovni proces kiparke, ki dela z glino, kako se ta proces lahko prenese na ulico in s tem ulica postane moj delovni prostor. Saj so že ulice same kreativni prostori, koder se srečujejo razni ljudje, se rojevajo nove ideje. Obiskovalci bodo lahko del kreativnega procesa.
fotografija: Polona Demšar
G-zin: Kako si zadovoljna s projektom umetnost na ulici pri katerem si sodelovala s svojim projektom Ulica je moj atelje?
Polona Demšar: Projekt je dobra ideja, ki se lahko prime, če bi to izvajali vsak vikend, recimo ob bolšjaku
G-zin: Kako si uspela spremeniti ulico v atelje?
Polona Demšar: Na ulico sem si prinesla material, svoje izdelke in orodje iz ateljeja, da sem lahko ustvarjala
G-zin: Kakšna je razlika med ustvarjanjem v lastnem intimnem prostoru ter v performansu?
Polona Demšar: V performansu sem poskušala ustvarjati nemoteno kot v ateljeju, dokler te zainteresirani mimoidoči gledalec ne zmoti. Razlika je seveda očitna: v ateljeju je mir in duša umetnika, na ulici se med delom postaviš na ogled, na pogovor.
G-zin: Kakšen je bil odziv občinstva?
Polona Demšar: Odziv občinstva je bil zaradi slabega vremena nekoliko manjši, predvsem so bili zainteresirani mladi obiskovalci.
O AVTORICI: Polona Demšar se je rodila leta 1979 v Ljubljani. Študirala je kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je leta 2003 diplomirala pri prof. Luju Vodopivcu in dr. Levu Kreftu, nadaljevala pa je z magistrskim študijem unikatnega oblikovanja stekla pri mentorici Tanji Pak. Je predsednica DLUL, članica društva Visart ter Sekcije za keramiko na ZDSLU. Živi in dela na Sv. Trojici in v Ljubljani.
Projekt Umetnost na ulici organizira Društvo likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL) v sodelovanju s Sekcijo kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru (ZDSLU). Projekt je podprl Zavod za turizem Ljubljana.