Letošnji 58. beneški bienale je zasnoval Ralph Rugoff, v Ameriki rojeni kustos, večletni direktor Wattisovega inštituta za sodobno umetnost v San Franciscu, preden je postal direktor londonske galerije Hayward. Že v Ameriki je zaslovel s kuriranjem razstav z obrobnimi temami nasilja in pisanjem lucidnih esejev o vplivu sodobnih tehnologij in družbe na vsebine v umetnosti. Tematika, ki jo je Rugoff namenil letošnjemu bienalu je slogan May You Live In Interesting Times – Živite v zanimivih časih. Za dvorezen rek, ki zahodnjakom zveni kot dobronamerno voščilo, za Kitajce pa naj bi bil antični urok, je značilna fiktivnost ter njegova nenehna uporaba na zgodovinskih področjih, od novelistike do politike, vse od leta 1936, ko ga je v lokalnem angleškem časopisu objavil angleški diplomat. Tako predstavlja določen kulturni ter politični simulaker, njegovo ponavljanje pa svojevrsten orientalizem. V časih sedanjega relativiziranja, ko javni diskurz spremlja termin fake news in alternativne novice, se reklo zdi primerno kot naslov bienalne razstave.

Spremembe se kažejo skozi celotno evolucijo in vedno se zdi, da je sedanjost tista, ki jih ima največ. Ne moremo stopiti v isto reko dvakrat: morda se je Heraklitu zdelo 560 pr. n. št., da so bile spremembe ravno takrat največje. Kot mem so stalno prisotne, nekako kot reklama za vedno bolj čisto in belo perilo. Oglašujejo jih tako ponudniki telekomunikacijskih storitev kot razne zavarovalnice, veliko pa jih je čutiti v raznih popularnih filmih in glasbenih komadih. Dokler je ta sprememba pozitivna: ljubezen, združevanje fizičnih in pravnih oseb, rojstvo otroka, potovanja, raznolike kulinarične ponudbe, povečanje plače itd. so vsi veseli, ko postanejo negativne kot so razdruževanje, ločevanje, spori, vojne, pa vse do sodobnih družbenih in planetarnih težav: vpliv onesnaževanja ter globalne industrializacije na okolje, neenakopravnost družbenih skupin, vznik izključujočih političnih gibanj, neposredna razporeditev kapitala, prekarnost dela, pravice živali itd., so zadovoljni le tisti, ki se temu tako ali drugače izognejo: bodisi niso neposredno vpleteni ali pa ignorirajo dejanska stanja in si konstituirajo svojo identiteto in vedenjske vzorce glede na tisto kar mislijo, da je prav in kar ponavadi že obstaja kot motiv, če že ne kot dejstvo. Če bi parafrazirali nekatere slogane o spremembah kot edini stalnici v razvoju civilizacij, ki spreminjajo podobo Zemlje, potem je smiselno razumevati spremembe obnašanja ene vrste in kazati vsaj pripravljenost v izboljšanju bivanja tako za pripadnike te vrste kot s stališča vsega živega. Kar je bilo v preteklosti sprejeto kot neka družbena norma, danes ni več mogoče – spremembe so vedno opazne v sedanjosti in ob zgodbah naj bi zanimive čase reflektirali umetniki. Oziroma, kot je zapisal Rugoff v spremnem besedilu: »Na začetku priznajmo, da je umetnost več kot dokument svojega časa.« Umetnosti ne vzporejamo z novinarstvom ali zgodovinsko reportažo, obe področji konstruirata realnost ter vzpostavljata določene poglede, umetnost pa ima popolnoma drugačno vodilo ter razmislek skozi sedanje in bližnje prihodnje zanimive čase.

Rugoff razmislek, kako nam umetnost lahko pomaga živeti v zanimivih časih prikazuje kot družbo, ki doživlja največje spremembe v vsej svoji zgodovini: tehnološki napredek, več kot 20 let povezanosti preko računalnikov in nekaj 10 let mobilnih telefonov, kar je vplivalo na to, kako posamezniki pridobivajo informacije in medsebojno komunicirajo. Kot civilizacija smo na začetku razvoja umetne inteligence, biotehnološkega inženiringa, robotike in informacijske tehnologije, pri kateri Rugoff izpostavi razliko med šumom in informacijo kot bistveno za umetnost, ki ves čas prevprašuje razmerje med njima. Včasih ne moremo najti smisla v novem, ampak ko gledamo na stvari preko umetniških del, se tiste, ki jih dojemamo kot šum organizirajo v signal in pomen, ki ga predhodno nismo mogli videti. Da se ne bi kustos osredotočal zgolj na posamezna dela, je organiziral razstave istih umetnikov v dveh ločenih sklopih, ki jih je razstavil v prostorih skladišč, Arzenalih, in v Centralnem italijanskem paviljonu, s čimer je želel prikazati naravo umetniške prakse ukvarjanja z različnimi temami in pogledi, nekakšno dvojnost oziroma multidimenzionalnost umetnosti. Le to enoti z romanom Mesto in mesto China Mievilla, kjer prebivalci dveh mest na isti lokaciji ne komunicirajo s prebivalci drugega mesta. Vsak umetnik je tako razstavil dve popolnoma ločeni deli iz svojega umetniškega opusa. Morda najbolj opazni v teh razlikah so kontrastni črnobeli avtoportreti južnoafriške lezbične umetnice Zanele Muholi, ki se na Arzenalih predstavlja z 2 x 3 m velikimi plakati, s katerih zre neposredno v gledalce, ter z manjšimi okvirjenimi avtoportreti v centralnem paviljonu, kjer je njen pogled umaknjen v stran in se nanaša na kanon ženskih upodobitev. Kitajski umetnik Nabuqi ustvarja instalacije krajin z narejenimi objekti, ki simulirajo realnost: privlačna kinetična instalacija s kravo, ki se premika po tirih v sobi z natisnjenimi plakati oblakov in poliestrskimi kalupi stebrov za okrasitev restavracij. V Arsenalih se predstavlja s projekcijo krajine in edini neposredni povezovalni element med tema dvema različnima deloma so plastične rože. Povezave med deli pa niti niso nujno formalne ali narativne: indijska umetnica Shilpa Gupta postavi kinetično instalacijo kovinskih vrat, ki se zaletavajo v steno v Centralnem paviljonu, v Arsenalih pa popolnoma drugačno in bolj intimno instalacijo prebodenih pesmi, ki jih nad ostmi prebirajo mikrofoni v različnih jezikih – obema umetniškima postavitvama naj bi bila skupna tematika državnih mej in nadzorovanja, ter zmožnost oziroma nezmožnost posameznikovega govora.

Rugoff je pred izborom naredil načrt, pregledal dela in avtorje, ki so bili predstavljeni na preteklih bienalih in jih izključil iz izbora. Na razstavi so tako še živeči avtorji, ki še niso bili na bienalu. Med pripravami je obiskal več kot 40 ateljejev umetnikov in poskrbel za uravnoteženost med moškimi in ženskimi umetnicami.

Med zanimivejšimi deli sta vsekakor deli kitajskega para Sun Yuan in Peng Yua, ki razstavljata veliko robotsko roko iz avtomobilske industrije, ki opravlja koreografijo človeških gibov, medtem ko ta z metlico čisti rdečo brozgo, ter kamnit prestol na katerega je pritrjena gumijasta cev: skozi njo se periodično spušča kompresiran zrak, da opleta po prostoru. Deli delujeta hkrati agresivno in poetično. V polju sodobne računalniške umetnosti je z umetno inteligenco generirana rdeča kačica, ki se sestavlja in razpada: delo BOB (Bag Of Beliefs ali Vreča verovanj) ameriškega umetnika Iana Chenga. Med prejemniki zlatega leva za življensko delo je predstavljen ameriški konceptualen umetnik indijanskega rodu Jimmy Durnham s totemskimi instalacijami nekdanjih trofej ter polirano kamnito ploščo, ki je prepotovala veliko razdaljo od kamnoloma do trgovine in na koncu razstave. Med impresivnejšimi deli so v izboru tudi dela mehiške umetnice Terese Margolles s konstrukcijo, na kateri so plakati pogrešanih deklet in žena; velike mrežasto pletene traktorske gume ameriškega umetnika Arthura Jafe; sodelovanje Tomasa Saracena z drugimi vrstami (pajki) in okoljevarstvenimi skupnostmi v iskanju alternativnih bivanjskih zmožnosti; in imaginarij uporabe informacij Bahamskega umetnika Taveresa Strachana, ki uporabi podatke o vesoljskih poletih in izpuščene informacije iz Encyclopedice Britanice v bleščeči svetlobni instalaciji ter slikah.

Kljub temu, da Rogoff morda ni hotel neposredno operirati s termini politične ali feministične umetnosti oziroma vplivati z izjavo, da umetnost ni dokument časa kot sta novinarstvo ali zgodovinopisje, so kot razočaranje popularne slike ameriškega slikarja Georgeja Konda, avtopsihotična instalacija ameriške umetnice Kaari Upson in razstavljena potopljena barka, ki je prevažala migrante, preden se je potopila na Lampedusi leta 2015, švicarskega umetnika Christopha Büchela – slednje delo niti ni toliko neposredni dokument tragične nesreče, ampak se v celotnem vložku razstavljanja te barke razkriva tragika kapitala in pervezija umetnosti, na katero se lahko naslovi tudi očitke.

Čeprav nagovarja tehnološke spremembe, izbor Ralpha Rugoffa ne razstavlja del s polja raziskovalne umetnosti in čeprav bi lahko imeli njegov izbor za arbitraren, pa vendar postavlja določen rez v pretekle izbore: z enakovredno zastopanostjo spolov, z odločitvijo, da prekine izbor in navezave na pokojne umetnike in da predstavi umetnike ki še niso bili na bienalu in morda s tem vzpostavlja tudi bolj življenjski ter zanimiv kriterij za vse naslednje izbore.

ZSJ