Spektrum je projektni prostor ter platforma po načelu DIWO (naredi z drugimi) v berlinskem okrožju Neukölln. V njem potekajo različni umetniški dogodki s področja intermedijske umetnosti: od predavanj, par dni trajajočih razstav, koncertov, zvočnih dogodkov, delavnic in maker laba. Združuje različne kroge ljudi po principu skupnih interesov v raziskavah, ki jih vodijo občani (people’s science). Od laboratorija, ki se ukvarja s prepoznavanjem vonjav v mestu, do ustvarjanja baze človeških gibov ter kodiranja in hekanja znanosti. Zanimiv programski koncept in nudenje prostora ter strokovne podpore zainteresiranim izpostavlja Spektrum kot prostor združevanja posameznikov v skupine, ki so jim blizu odprte platforme, diskurzi, raziskave in izvedba umetniških del v prešivnem polju znanosti in tehnologij.

Na večdnevnem dogodku Dark Habitats Dark Ecology (Temna okolja, temna ekologija), ki je potekal med 8. in 11. junijem 2017 je bilo možno videti tematsko razstavo in performanse ter se udeležiti sprehodov z laboratorijem vonjav, delavnice fermentacije ter bio-aktivizma (izdelave semenskih bombic). Dogodek je sklepni del širšega projekta Dark society, ki je potekal v štirih delih znotraj vsebinskega okvira kustosa Alfreda Ciannamea. Osnovni koncept razstave se ukvarja z delitvijo človeškega napredka in ekologije na dve včasih popolnoma nasprotni naravi obstoja.

 

Na razstavi je sodelovalo 10 umetnikov, ki so bolj ali manj posrečeno izpostavljali svoje umetniške poglede na temno ekologijo.

******

Med manj posrečenimi projekti je delo Benjamina Grafa: Seedbomb.city, izdelave kroglic iz gline s semeni, ki jih vržemo po mestu in tako spodbujamo rast raznovrstnih rastlin. Zelo preprosto zamisel, ki se ponaša z idejo aktivizma, je v svojih delih na različnih razstavah ter umetniških festivalih predstavilo že veliko ustvarjalcev. https://www.seedbomb.city/

Nekoliko neposrečen je tudi projekt Matthiasa Fritscha: Ecopolis. V idejni zasnovi popularen koncept samooskrbe v stanovanju, v katerem umetnik dejansko ponuja načrt dnevnih rutin, ki naj bi jih opravljal vsak posameznik od gojenja humusa v plastičnih vrečkah za smeti sredi dnevne sobe, uporabe urina ter iztrebkov za gnojilo, lastne hrane na okenskih policah … Umetnik je na razstavo dodal še 13 pravil dnevnih rutin samooskrbe (Ustvarjajte humus in dajajte zemlji nazaj ogljikov dioksid / Zbirajte urin in iztrebke in jih vračajte na polja / Izogibajte se živalskim produktom / Delujete lokalno in jejte rastline iz svoje soseščine / Kuhajte in predelujte svojo lastno hrano / Ustvarjajte in varčujte z energijo, kjerkoli živite / Uporabljajte svoje lastno telo za transport / Pazite na čisto okolje / Izogibajte se plastiki in škodljivim materialom / Vzgajajte, delite in ponovno uporabljajte / Po pameti trošite svoj denar / Nadaljujte z vseživljenjskim učenjem / Bodite hvaležni da ste živi in spoštujte življenje okoli sebe). Projekt se osredotoča na razvoj urbanih območij, ki bi lahko bila življenjski prostor večine človeške populacije v stilu popularnih filmov Metropolis (1927), Soylent Green (1973), Mad Max Beyond Thunderdome (1985), Sound of My Voice (2011) … Kljub temu, da je projekt v veliki meri podcenjujoč ter moralističen (brez refleksije ideoloških mehanizmov), pa se mislim, da bi se morali strinjati, da umetnik ne daje navodil (ideologije) temveč zgled. Morda mu ne bi mogel vsak po svojem razmišljanju slediti, bi mu pa v skupni skrbi in za slog zaploskali.  http://www.technoviking.tv/subrealic.net/

Michaela Anga v svojem delu Dune Field Modulator (svetlobni modularno sestavljeni objekti ter video) zanimajo odnosi med človekom, objektom (modulatorjem sipin) ter pokrajino (puščavo Gobi). Svetlobne objekte je postavil v pesku in toliko odkorakal, da je lahko zaznaval spremembe v puščavi preko svoje pozicije glede na objekt. S premikanjem po puščavi nastane hipen svetlobni prostor med uporabnikom, modulatorjem in okoljem. Umetnik je modulator zasnoval kot nomadsko tehnologijo, ki jo je lahko prenašati ter sestavljati na terenu. http://www.michaelang.com/

Ivan Henriques v svoji instalaciji Microscope Light Machine predstavlja DIY laserski mikroskop, ki z različnimi odboji svetlobe preko prizm ter leč prikazuje projekcijo mikroskopske biotske raznovrstnosti v kapljici vode. http://ivanhenriques.com/

Delo z organskimi materiali, ki jih je možno preoblikovati, je bilo popularno v 90. letih, zaradi česar je zanimiv tudi projekt Therese Schubert: Morphological Twists, kjer v printih in videu sledimo njenemu tetoviranju gob, ki z nadaljno rastjo ustvarjajo nove oblike oziroma (geometrične) vzorce, ki temeljijo na spremenjenem organskem materialu. Umetnica tetovira na mlade kape bukovih ostrigarjev, šampinjonov, topolovih njivnic, šitak in orjaških dežnikov, ki se z rastjo spreminjajo, kar beleži kot proces. Končna podoba ni organski material, tetovirana goba, ampak grafična reprezentacija morfološkega spreminjanja vzorcev. Na razstavi se predstavlja tudi z video delom Survival, kjer je uporabila pri hekerjih popularno enocelično (sluzasto) plesen Physarum polycephalum, za vzgojo na agar agarju, kjer do izraza pridejo njene micelijske mreže, ter preprost prikaz njene sposobnosti učenja. Post medijska umetnica je vsekakor biofascinacijo (v prvem opisanem delu) transformirala v sodoben izraz, kjer jo lahko pogojno imenujemo za soavtorico spreminjanja oblik z gobami. http://theresaschubert.com/

 

Določena biofascinacija je vidna v video delu Acci Babe: Exodus, ter dokumentarnim objektom raziskave. Eksperimentalni film prikazuje gibanje mravelj po visečem kolinerano sestavljenem lesenem modelu na katerem so kaplje sladkane vode, ki umetno ustvarja ekosistem za njihovo preživetje. Po določenem času se mravlje zavejo, da hodijo po neskončni poti, ker na njej ostanejo njihovi lastni feromoni, ki omogoča sledenje. Takrat se ena odloči pobegniti iz nasičenega sistema in druge ji sledijo. Na površni tal nato nadaljujejo hojo v krožni zanki. Umetniško delo prikazuje strukturno vedenja mravelj, formulo oziroma vzorec, ki ga ta tvori glede na nasičen, zaprt in umetno ustvarjen ekosistem sprehajališča za mravlje. Makro podobe mravelj ter estetizirana asketska podoba črnih mravelj na belih poteh in modrem ozadju so impresivne. http://accibaba.com/

 

Zelo zanimiv je projekt, ki se ukvarja z raziskavo digitalnih kripto-valut, umetno inteligenco, ki upravlja pogodbe ter z reprezentacijami naravnih virov (gozda) preko tehnoloških pogledov. Skupina treh umetnikov, sošolcev, je razvila projekt Terra0, v katerem so kupili zemljišče gozda, ki ga s pametnimi pogodbami upravlja umetna inteligenca. Rast gozda naj bi  v prihodnosti spremljali droni, robotski mehanizmi, sateliti in zagotavljali dokumentacijo, s katero bi občasno ugotovili, koliko lesa se lahko proizvede in prodaja. Umetna inteligenca, ki je poenotena z gozdom, se s sklenjenimi pametnimi pogodbami zaveže lastnikom, ki bi pristopili k projektu, da obračunava svojo produktivno silo / proizvodnjo glede na količino polen, ki jih lahko proda. Z ustvarjenim dohodkom bi gozd kot nečloveški organizem sčasoma izplačal dolg podoprnikom projekta in postal edini delničar lastnega kapitala. http://www.terra0.org/

V delu Margherite Pevere: Placenta lahko sledimo celotnemu živemu organizmu v instalaciji, kjer avtorica ustvarja hibridno telo simbioze ocetno kislinskih bakterij v celulozni membrani z rastjo na najdenih tehnoloških relikvijah – v primeru razstave na mehanizmu odpiranja predalov mize. Črpalka, ki pretaka kolonije bakterij preko membrane nazaj v hranilno tekočino, omogoča funkcionalni sistem mikrobne celuloze, ki postopoma prekrije predmete-relikvije, pri čimer ovoj spominja na kožo. Kamera, usmerjena v zaprt sistem mikroogranizmov, kaže prosojnost, ki na koncu postane zamegljena ob zgoščevanju celuloznega ovoja. Ker pa je celuloza prosojni material, je še vedno vidno prosevanje okoljske svetlobe, ki daje celotni instalaciji občutek organskosti. Če upoštevamo naslov dela, potem lahko Peverina pósteljica ali placénta kot organ, ki obkroža tehnični/tehnološki artefakt, omogoča, da samo umetniško delo beremo tudi kot kritiko medsebojne odvisnosti med živimi ne-človeškimi organizmi znotraj ustvarjenih okoljskih sistemov, ki jih imenujemo kultura/kulture. http://www.margheritapevere.com/

*****

Tematika temne ekologije se kaže kot stara vsebina v novi preobleki: kolikor je napredek človeštva (v tehnologiji) stremenje k svetlobi (znanju), je na drugi strani prav tako veliko temno brezno (ki se ga dostikrat označuje kot neznanje in zlo). Če nekoliko preskočimo razne bližnje in daljne tehno-apokaliptične napovedi distopične in ostale znanstveno fantastične prihodnosti, kot jih v svetu popularnih medijev proizvaja filmska industrija in javni mediji (ki kažejo predvsem rekonstrukcijo sedanjega sveta in njegovih tesnob preko trenutnih občutij), pa lahko v razmislek vzamemo obstoj domnevne vrste temne snovi v vesolju, ki je ni moč zaznati po oddanem sevanju. O njenem obstoju se sklepa zgolj na podlagi gravitacijskih vplivov na vidno snov. Temno je tisto neznano, ki nima potrebe po razsvetlitvi, saj se s tem izgubi njegov fenomen, ampak se mu je potrebno prilagoditi, da ga lahko preučujemo.

Kuratorski pogled na temne ekologije izpostavlja neodvisnost mehanizmov ekologije od človeških vrednot, etike in vizij in izpostavlja vprašanje posegov v naravo, ki tvegajo planetni propad. Kljub temu, da je osnovno razmišljanje tako zelo popularno, komercialno in brez odnosa do političnih ideologij, ki se preko promocije zdravega življenja, ekologije, vrednotenja vsega obstoječega preko človeškega življenja kažejo zgolj kot drugo lice neoliberalizma – pa ne moremo mimo tega, da kustos vseeno prepušča besedo umetnikom, ki v času sodobnih tehnologij iščejo alternativne načine za razmišljanje o svojih izkušnjah. Uporabljajo znanje in procese, izposojene iz raziskav v laboratorijih, ki vključujejo polja biologije, oblikovanja, urbanega vrtnarjenja, zdravja, migracijskih struktur, urbanizma …

Zoran Srdić Janežič