Objavljeni so rezultati razpisa (http://www.zaps.si/index.php?m_id=natecaji_izvedeni&nat_id=132). Vse čestitke zmagovalcem ter vljudno vabljeni na razstavo v Mestno hišo 14. marca ob 15. uri.
Arhitektka Lidija Dragišič in kipar Zoran Srdić Janežič sva poskušala razviti gibljivo skulpturo, ki simulira gibanje vode (v projektu so sodelovali tudi: Vedrana Bošković – renderji, Branka Keser in Jana Putrle Srdić – fotografije, Andrej Strehovec – pregled, v začetnem delu projektiranja pa je bila prisotna tudi arhitektka Jožica Curk). Skulptura bi bila sestavljena iz urbanih elementov – potopnih stebričkov, ki jih najdemo povsod po mestu. Dodani elementi bi bili vzorec na vrhi, ki spominja na talno ureditev; luči; ter nizka meglica, ki bi jo dobili z vibriranjem piezo open iz ultrasoničnih pretvornikov. G-zin objavlja ta prispevek kot razmišljanje o vodni skulpturi.
Vabimo avtorje ostalih predlogov vodnih skulptur, da pošljejo svoje prispevke na G-zine, kjer jih lahko objavimo (info@gulag.si).
OPIS
Vodna skulptura, kot je poimenovana v natečaju, je v idejni rešitvi zanovana kot prostorski element, sestavljen iz potopnih stebričkov (količkov), ki imajo modificirane oblike vrhov. Osnova postavitve je njena premičnost in interaktivnost: premikanje vsakega elementa posebej daje občutek vodne skulpture in valovanja. Postavitev je omejena na kvadratnem prostoru 4 x 4 m, s po 10 stebri v vrsti, ki sledijo tlakovanju Slovenske ceste.
Nova skulptura nudi interakcijo za mimoidoče. Stebre preko krmilnika upravlja program in omogoča dve osnovni legi: statična je poravnana s tlemi ter gibajoča. Gibanje se spreminja glede na vpisane besedne zveze na spletu v povezavi s pojmom »voda« (njihovo število, pogostost itd.) ter glede na gibanje v okolici skulpture. Iskane nize besed, ki vsebujejo pojem »voda« ter povezave bi vnaprej določili, npr.: voda, reka, poplave, padavine, tekočina, sestavina za kuhanje, privatizacija vodnih virov, voda kot produkt ipd. oziroma bi jih lahko s časom spreminjali. Število iskanih nizov bi se kazalo v hitrosti gibanja potopnih stebrov – v času padavin ali poplav bi bila hitrost večja. Drugi faktor, ki bi vplival na gibanje premikajočih stebrov je gibanje v okolici. V primeru, da bi se se mimoidoči dotaknil površine stebra, bi se ta ustavil, dokler mimoidoči ne bi bil izven območja skulpture. V času mirovanja ustavljeni stebri (na robu) lahko služijo kot površine za sedenje.
Stebri s premerom cca.27cm imajo modificirane vrhove, s čimer se spreminja njihova osnovna oblika: vrh je sedalna ploskev in hkrati svetlobni vir z LED lučmi. Lesena (oz. kovinska) plošča je pritrjena na vrhu in ima lahko vrezane linije, ki sledijo vzorcu na tleh.
Pri postavitvi vodne skulpture voda ni bistven del kipa (več v razlagi) – vendar je mogoče kip nadgraditi s prisotnostjo vode. Površina kipa 4 x 4 m je lahko večja ter poglobljena za 10 cm v plitev bazen z ultrasoničnimi pretvorniki, ki z vibriranjem ustvarjajo vodno meglico. Mimoidoči se še vedno lahko sprehajajo med stebri z vgrajeno mrežno pohodno konstrukcijo, meglica pa se lahko ustvarja ob določenih parametrih.
Barva skulpture je polirano nerjaveče železo, ki jih neposredno povezuje z refleksno vodno površino ter s steklenim ovojem Name in Konzorcija. Vodna skulptura je kot kip v polju intermedijske umetnosti sestavljena iz potopnih stebrov in se lahko stalno spreminja (modificira). Valjasta osnova stebrov se lahko po potrebi zamenja z novejšimi, drugačne obarvanimi, oblikovanimi ali osvetljenimi stebri iz drugih materialov. Osnova skulpture je določeno število stebrov in njihovo gibanje, vezano na pretvorbo aktualnih družbenih (internetnih) podatkov.
KONCEPTUALNA IZHODIŠČA
Vključujoči pojmi: kiparstvo, javna postavitev, vodna skulptura, intermedijska umetnost, umetnost in tehnologije, umetnost v času elektronskim medijev (Art in the Time of Big Data /Das Kunstwerk im Zeitalter seinerGroße Daten)
Osnovno izhodišče za razmišljanje o vodni skulpturi za natečaj se nanaša na njeno postavitev ter prostorsko umeščenost v razširjeni del Slovenske ceste. Vodna skulptura je definirana v nagovoru podžupana Koželja kot skulptura v obliki vodnjaka. Vodna skulptura se mora uskladiti z novo talno ureditvijo Slovenske ceste ter formalno navezovati na kontekste prostora trenutnih in historičnih arhitekturnih postavitev ter sečišča aktivne Slovenske ter pasivne Tomšičeve ulice, ki se funkcionalno izteka v Knafljev prehod.
Pri projektu vodne skulpture izhajajo izhodiščne zamisli iz:
- zgodovinske navezave na prostor ter soustvarjanja duha Ljubljane (genius loci prepoznavne atmosfere in energije mesta),
- lokacijske umeščenosti,
- razmerja med kipom in vodo ter percepcije vode,
- prepoznavnosti in interaktivnosti,
- varnosti za uporabnike in odpornosti,
- sodobne zasnove.
POMEN
- Ideja vodne skulpture se nanaša na genius loci Ljubljane v razmišljanju, da je za ohranitev neprometnih središč potrebno postavljati premične zapore, ki omogočajo dostavo ne pa prometa. Omejevalne okrasne stebričke najdemo povsod po Ljubljani in če jih uporabimo kot umetniško delo, jih to dela bolj priljudne.
- Danes in kot kaže tudi v prihodnje aktualna evropska problematika meja in postavljanja fizičnih ovir na mejah dobiva odgovor v novih oblikah osnovih gradnikov zapor (količkov), ki kažejo na prepustnost: valovanje, ozmozo, vodo. Meja postane gibljiva, prepustna in vključujoča – tudi s sprehajalci, ki vstopajo v in na skulpturo in jo uporabljajo.
- Javna postavitev se igra z idejo »reciklaže« oz. ponovne uporabe vsakdanjih javnih objektov kot so premični stebrički. S svojo igrivostjo, valovanjem, ustvarjenim s pomočjo prometnega sistema, ki je namenjen nadzorovanju, torej omejevanju – je skulptura kot reminiscenca sorodna umetniškim smerem, ki kot umetniški objekt razstavijo predmet iz vsakdanje uporabe (linija Duchampovih ready-made), oziroma je sočasna umetnost, ki uporablja nove tehnologije za umetniško izražanje.
- Ob navezavi na pretekle znane ideje iz zgodovine umetnosti pa postavitev razvije še samosvoj in samostojen izraz v duhu časa: sloni na preprosti, vendar oblikovno učinkoviti in dodelani ideji; v času, ko v umetnost vstopajo podatki, vključuje sodobno tehnologijo z uporabo programiranja in obdelave internetnih podatkov; ter prevaja klasično posnemanje, vzeto iz narave v digitalni rezultat (sistem = in 1, pri čimer je 0 = spuščen stebriček in 1 = dvignjen stebriček > valovanje pa je posledica kombinacije obeh).
- Vkolikor bi skulptura vključevala tekočo vodo, je ne bi uporabljala v maniri klasičnih vodnjakov, ki vodo umetno pršijo, ampak v dveh agregatnih stanjih: kot tekočo, mirujočo vodo in kot izparino (meglico). Pri tem je rešitev za meglico izvedbeno preprosta in zahteva le malo energije.
OZADJA, RAZVOJ IDEJE VODNE SKULPTURE, VODILA TER ABSTRAHIRANJE OBLIKE
Pomembna izhodiščna pozicija pri snovanju vodne skulpture izhaja iz nekaterih zgodovinskih tendenc oblikovanja prostora v kiparstvu. V okviru vodne skulpture so možne reartikulacije na različih lokacijah razpršenih gipsastih odlitkov antične plastike, ki jo je od Louvra za Narodno galerijo leta 1927 prevzel dr. Izidor Cankar. Ker bi se za razpisni projekt morali v svoji neposredni pojavnosti ti kipi prilagajati novemu kontekstu vodne skulpture bi s tem zbanalizirali svojo vrednost -vrednoto, ki jo ima umetnost ter še najbolj samo zgodovinsko povezavo. Od tu izhaja premik od tradicionalnega pojmovanja kipa kot ustvarjenega in negibnega telesa k razširjenipostavitvi v javnem prostoru in k oblikovanju tega prostora tako z minljivimi kot trajnimi elementi.
Kontekst vodne skulpture, torej vode, skulpture in prostora povezujemo z dojemanjem vode, ki je postala tržno blago. Povezujemo jo z infrastrukturo: voda za umivanje, kuhanje ter za kanalizacijo. Kot začetna deja se je pojavile v bron ulita sanitarna keramika (reminiscenca na Duchampa) ali pa povečava pollitrske plastenke z vodo. V primeru povečave plastenke v prosojno plastiko, iz katere teče voda, bi lahko animacijo vode definirala določena pojmovanja, ki jih imajo uporabniki na internetu z iskanimi besedami v povezavi z vodo (reke, poplave, …) do elektronskih ekonomskih kazateljev, ki pričajo o ceni vode ipd. Ti podatki bi se kazali z nivojem vode v plastenki-skulpturi, z mehurčki v vodi ter različno osvetljavo tekočine. Voda v našem okolju vsebuje dokaj velik del apnenca, ki se nabira na skulpturi: prosojen material za skulpturo plastenke bi lahko zamenjali z barvanim poliestrom. Najbolje bi se obnesla pokončno postavljena plastenka in ne ležeča. Koncept za postavitev plastenke vključuje razmišljanje o vodi kot vrednoti – in je kot razstavni koncept zanimiv, za postavitev skulpture v prostor, kjer naj bi zdržala več kot 10 let, pa se nismo odločili.
Drugi kontekst vodne skulpture je njena prostorska umeščenost in izvedba. Želeli smo prostor, kjer se ljudje ustavijo in najdejo zavetje – trenutek miru, ko izstopijo iz načrtovane poti. Odtekanju in dotekanju najbolj ustreza centrična oblika kot je padanje kaplje na vodno gladino, ki ustvarja nizki relief valovanja.Enotna pozicija dotoka ter odtoka vode bi v sredini vodila v poglobitev: Voda bi počasi dotekala skozi centralno odprtino v vrtincu. Ko bi voda zapolnila skulpturo ter izravnala z nivojem tal in umirila, bi počasi začela odtekati. Problematičnost fontan v Ljubljani je njihova relativna neuporabnost v zimskem obdobju, ko so prekrite in brez vode. To težavo bi v omenjenem primeru rešili s čepom, ki pokrije odprtino, s čimer bi ostala reliefna površina kot skulptura.
V predlagani verziji stebri nosijo pokončno formo, ki deluje statično, prostorska umeščenost pa se iz druge skice navezuje v tem, da celotna skulptura deluje kot površina. V predlagani verziji skulptura zaseda površino 4 x 4 metre. Poleg opisanih vsebinskih pomenov, ki jih lahko taka skulptura proži je v izhodišču zanimiva tudi kot transformacija mapiranja mikrolokacije spomina prostora preko Tihčevih del (valovanja: Dvojno jedro ter mobili) ter Ravnikarjevih poenostavljenih form.
Skozi opisani razvoj projekta se nismo odločili za neposredno prisotnost vode, saj je le-ta problematična tako lokacijsko kot tehnično v zimskem času. Alternativen predlog, ki vključje vodo, predvideva dodaten plitev bazen s pohodno konstrukcijsko mrežno rešetko, preko katere bi voda prehajala v obliki meglice (ultrasonični pretvornik).
OPIS URBANISTIČNE IN ARHITEKTURNE ZASNOVE
Obravnavano območje je zasnovano kot prostor združevanja in srečevanja. Vodna skulptura se s svojo obliko, pojavnostjo in funkcionalnostjo prilagaja kontekstu prostora. Skulptura je postavljena ob os Tomšičeve ceste in Kanfljevega prehoda, v linijo stavbe Nama in se vzorčno ujema z novo talno ureditvijo Slovenske ceste. Ohranja pretočnost obravnavanega območja, saj jo je mogoče prehoditi, in s svojo višino ne zastira pomembnih pogledov na javne objekte in zelene površine, temveč usmerja in poudarja razgled. Zaradi lege se ohranijo vse poti pešcev.
Skulptura je povezovalni prostorski element območja. Njena večnamenska zasnova privablja mimoidoče vseh generacij. Skulptura je večnamenska: umetniško delo, vodni element, počivališče, klop in igralo. Ustvarja večjo prepoznavnost natečajnega območja in mesta Ljubljana. Zaradi svoje interaktivnosti postane prostor privlačen tako za prebivalce mesta kot tudi za turiste.
Skulptura je zasnovana na kvadratni (vodni) ploskvi dimenzije 4x4m, iz katere se dvigajo drug ob drugega postavljeni stebrički oz. valji. Višina skulpture znaša od 0 do največ 120 cm, zato ohranja vse poglede tega območja.
Stebri, ki sestavljajo vodno skulpturo imajo tudi večsimbolni pomen:
– zgodovinski pomen, saj spominjajo na drevesa oz. nekdanjo povezavo središča mesta s parkom Tivoli
– zgodovinsko količki v vodi spominjajo na koliščarje
– poleg vodne površine s svojim gibanjem prikazujejo tudi razgibano slovensko pokrajino, po kateri se tudi imenuje cesta, ob katero je skulptura postavljena.
Interaktivna zasnova omogoča različne scenarije uporabe. Objekt se odzove na dotik mimoidočega, vsak izmed stebričkov se ob dotiku lahko spusti ali dvigne. Njihovo premikanje ustvarja iluzijo valovanja. Po potrebi, ob raznih dogodkih in prireditvah, pa je možno celotno skulpturo spustiti navzdol in jo poravnati s tlemi. Zgornja površina se v tem primeru povsem ujema z obstoječim tlakovanjem.
Skulptura je izvedena iz tipskih, preizkušenih elementov, ki so uporabni v vseh vremenskih razmerah, odporni proti vandalizmu in varni za uporabnike javnih površin. Tipski dvižni stebrički bi bili materialno in barvno prilagojeni za uporabo v pričujoči umetnini. Zvečer bi se zgornji del valjev osvetlil z belo LED osvetlitvijo in ustvaril opazno fluidno površino. Ljubljana in Slovenska ulica bi s tem pridobili novo zbirališče in atrakcijo.
Namen predlaganega projekta je tudi predstavitev Ljubljane kot sodobne evropske prestolnice in ustvarjanje dialoga z njenimi obiskovalci. Mestno središče bi z njim pridobilo še večjo prepoznavnost in popestritev turističnega dogajanja.
OPIS IZVEDBE, KONSTRUKCIJE IN INŠTALACIJ
Vodna skulptura je sestavljena iz 100 tipskih avtomatiziranih električno vodenih potopnih stebrov ter krmilnika. Za razliko od hidravličnih ter pnevmatskih se v zadnjem času v svetu uveljavljajo potopni stebri z električno mehanskim dvigovanjem, pri čemer je prihranjen največji strošek za relativno drage hidravlične komponente ter črpalke oziroma kompresorja. Stebri so izdelani za intenzivno uporabo ter konstruirani za odpornost proti vandalizmu.V mestih se uporabljajoza zaščito stavb ter drugih objektov, ki jih lahko poškodujejo vozila, za razmejitev parkirišč oziroma dostopa za dostavo, za zaščito območij kot so npr. šole in vrtci, za ureditev con za pešce itd
Izvedba se deli na predpripravo ter izvedbo. Predpriprava vključuje dobavo stebrov in konstruiranje vrhov, ter vgradnjo LED luči ter senzorjev za dotik in zaustavitev. Ko bodo konstrukcijska dela modificiranja stebrov končana, se vse stebre poveže v sistem krmiljenja (zasnova krmiljenja je po definiciji intermedijske umetnosti umetniško delo). Testi se preizkusijo v ateljeju.
V projektni dokumentaciji bo določena lokacija vsakega posameznega stebrička. Stebri morajo biti določeni glede na podano mrežo v načrtu, ki je sestavljena iz 10 vertikalnih ter 10 horizontalnih vzporednih linij. Linije se označijo na mestu in določi se središčna točka. Stebri se s svojo višino in poglobitvijo prilagajajo obstoječi infrastukturi območja. Predvidoma je potrebno za vsak posamezen steber izkopati (oziroma izvrtati z mehaniziranim svedrastim vrtalnikom) odprtino z makismalno prevideno globino 1,6 m. Ker so pri vodni skulpturi stebri relativno blizu se predlaga enoten izkop za vse količke, ki se jih uravnava s kovinsko konstrukcijo. Predvidena je gradnja vkopanega AB kesona za vgradnjo mehanizmov stebričkov. Keson je sestavljen iz talne AB plošče in obodnih sten debeline 25 cm. Pod vrhom kesona se izvede mreža iz jeklenih profilov za pritrditev posameznih stebričkov. Po pritrditvi in montaži stebričkov se vmesni prostor zapolni s finim peskom, ki se ga ustrezno zbije, preko pa izvede AB tlak. Na dnu kesona je potrebno napraviti drenaže, speljati kanale za vse inštalacije ter jih poravnati preden se jih zalije z betonom. Vse instalacije se speljejo v jašek, kjer je postavljen tudi krmilnik. Odprtina v jašek mora biti narejena kot okvir z enako talno ureditvijo. Okvir se lahko odpira s posebnim ključem. V jašek ob zaprtem okviru vodi luknja premera max. 5 cm, skozi katero lahko – če je potrebno – potegnemo kable za kakšno prireditev. V tem primeru so v jašku pospravljeni tudi cestni pohodni kanali za te kable.
Krmilna elektronika je najmodernejša z mikroprocesorskim nadzorom. Elektronika z enostavnim frekvenčnim krmiljenjem zagotavlja mehak zagon in ustavljanje z zmanjšano hitrostjo.
Elektrohidravlični pogon z elektromagnetnim ventilom za odpiranje v sili, črpalka in elektromotor sta v oljni kopeli, ki tudi kot rezervoar za hidravlično olje. Napajanje je enofazno, maksimalna dinamična obremenitev tekom dviganja 100 kg. Pogon je termično zaščiten in vodotesno zaprt IP 67, krmiljenje 24V, temperatura delovnega okolja–30 do +60 stopinj. Odpornost na udarce 9.000 J, masa stebra je cca. 150 kg.