internetna revija za sodobno vizualno umetnost

Paolo Sorrentino: Mladost (2015)

recenzija
Paolo Sorrentino: Mladost (2015)

Kot že v La grande belezza (2013) Paolo Sorrentino tudi v Mladosti ob staranje in minljivost vsega obstoječega postavi predvsem fizično lepoto mladosti in kot mimogrede, s paleto humorno-patetičnih tonov, spregovori še o bistvenih vprašanjih, ki si jih popotnik lahko zada na svoji življenjski poti. Na primer, kako se ga bodo spominjali lastni otroci, če se ga sploh bodo; kako pomemben ali nepomemben je določen trenutek v našem spominu in kakšne trike se igrajo naši možgani, če pozabimo celo tisto, kar nam je najbolj bistveno? Kaj muči režiserje, igralce, glasbenike na njihovi profesionalni poti; kako se odločati o velikih etičnih dilemah in kako po drugi strani najti smisel v otroških rečeh – kot je brcanje teniške žogice. Kako smo v teh otroških rečeh smešni in dostojanstveni, površinski in tragični.

 foto © fivia

foto © fivia

Nasploh je nenehno sopostavljanje dvojnosti, mnogoterosti in nasprotij prepoznaven režiserjev trik, s katerim relativizira še tako smrtno resne situacije. Ko na primer od mladosti, glasbe in ljubezni žareč izraz v naslednjem trenutku zamenja dementen, brezizrazen obraz ženske, ki je nekoč prav tako pela in ljubila. Ko ob gladka mlada telesa v gibanju postavi stara zgubana, nepremična, za nameček lebdeča v vodi – kot v formalinu. Ko se ubije nekdo, ki je življenje ljubil bolj od vas in ki ga je – kot se je zdelo – znal tudi bolje izkoristiti.

 foto © fivia

foto © fivia

O večpomenskem bogastvu Sorrentinovih kadrov bi lahko razpravljali veliko dlje kot traja sam film, kar je navsezadnje bistvo umetnosti – da pove bolj učinkovito in v jeziku, ki ga zaznavamo najprej intuitivno. Priznam, da se vsakič malce naslajam ob dejstvu, da gre za očitno aristokratski izdelek, ki ga (kot tudi avtorja) italijanski socialisti ne marajo. Všeč mi je, da se niti najmanj ne želi skriti pod krinko socialno zavedne umetnosti. Ljudje v Mladosti imajo čas in denar, da se za mesec dni zatečejo v švicarske toplice, kjer nimajo drugega dela kot sprehajanje, plavanje, savnanje in prepuščanje masažam. O tegobah tistih, ki njihovemu udobju strežejo, se film ne sprašuje. Iste ljubezni kot jo režiser nedvomno izkaže do domačega mesta Rim v prejšnjem filmu, do švicarskih alp tu sicer ni čutiti. Vedno pa v trenutku, ko se silna ljubezen do karakterjev in situacij že skoraj patetično razpoči – kot mavrični baloni performerke, ki se tako posrečeno metaforično pojavijo v nekem prizoru – pod površino avtorjeve misli zasveti protipol razčustvovanosti – humor. Tako je blaga ironija usmerjena tudi proti aristokratskemu brezdelju, zaradi česar mu ga kot gledalka velikodušno odpustim. Ni sam kriv, kdor se je rodil premožen. Tudi ni vsaka umetnost (kako bogokletno v tem času) družbenokritična.

 foto © fivia

foto © fivia

Kar sem se odločila izpostaviti v pričujočem zapisu, sta dva momenta v filmu, ki bi ju skoraj lahko spregledali: dve osi, ki na tiho poganjata razmislek in, po mojem mnenju, dajeta težišče fimu. Ena je »lebdeči« budistični menih in druga mlada dirigentova maserka. Vedno nepremični, mediterajoči budist s svojo kratko, nemo in skoraj neopazno prisotnostjo pravzaprav daje odgovor na vsa vprašanja, ob katera boleče trčita starajoča se moška: res je, spomin nam laže in še tako pomembni trenutki se izkrivijo, izbrišejo. In res se nas nihče ne bo spominjal, nobene dediščine v delu in niti v otrocih ne moremo pustiti. Svet je prav tako izpraznjen smisla kot ga je poln. Smrt je za vogalom, smrt je tako rekoč vsak prihodnji trenutek – in vsak pretekli, ki izgine v temo. imamo zgolj sedanjost in ta nima pomena ali smisla sama po sebi.

 foto © fivia

foto © fivia

Mlada maserka je pravzaprav nova ljubezen v dirigentovem življenju, kot jo, star kot je, še lahko doživi. Za nameček je njena preprosta življenjska filozofija – dotik, ples in komunikacija brez besed – modrejša od misli starcev. Mladost je torej ne samo blezbrižna in lepa, ampak lahko celo pametnejša od starosti. Tak je svet, ko nove generacije na celi črti presežejo stare.

In za zaključek – ena mojih najljubših lastnosti Sorrentinovih filmov so dolgi, počasi iztekajoči se konci. Režiser si mirno vzame dovolj časa za počasne kadre: v prejšnjem filmu je to plovba po kanalih Rima, v Mladosti zaključni koncert in prizori, ki se vanj mešajo in si sledijo v premišljeni logiki, s črninami, tišinami in glasbo, ki so vse prej kot naključni. Lahko se udobno naslonimo nazaj in prepustimo umetniku, da dirigira naše zaključne vizualne vtise in občutke.

Jana Putrle Srdić

 foto © fivia

foto © fivia

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*

Lost Password