internetna revija za sodobno vizualno umetnost

Nismo poslednji

recenzija
Nismo poslednji

Čas je iz sklepa spahnjen (Time is Out of Joint)
Galleria Nazionale d’Arte Moderna e Contemporanea viale delle Belle Arti

Umetniki, vključeni na razstavo: Antonio Canova, Alexandra Calderja, Giacoma Balla, Alighiero Boetti, Alberto Burri, Giuseppe Capogrossi, Paul Cézanne, Giorgio De Chirico, Marcel Duchamp, Lucio Fontana, Alberto Giacometti, Renato Guttuso, Francesco Hayez, Vasilij Kandinskij, Gustav Klimt, Joseph Kosuth, Jannis Kounellis, Ane Magette, Ane Magette Mondrian, Claude Monet, Henry Moore, Giorgio Morandi, Liliana Moro, Robert Morris, Pino Pascali, Giuseppe Pellizza, Auguste Rodin, Cy Twombly, Vincent van Gogh, Andy Warhol, Elena Damiani, Fernanda Fragateiro, Francesco Gennari, Roni Horn, Giulio Paolini, Davide Rivalta in Jan Vercruysse

22. januar – 2. junij 2019

Narodna galerija moderne in sodobne umetnosti (La Galleria Nazionale d’Arte Moderna e Contemporanea) v Rimu je v letu 2016 začela novo poglavje prevpraševanja zgodovine umetnosti s preoblikovanjem, preurejanjem in prenovo muzeja, ki javnosti ponuja prenovljene prostore in sodobno reinterpretacijo svoje zbirke. Kot dopolnitev k zbirki so razstavi dodana dela Elene Damiani, Fernande Fragateiro, Francesce Gennari, Roni Horn, Giulia Paolinija, Davide Rivalta in Jana Vercruysse.

Razstava nosi naslov Čas je iz sklepa spahnjen (Time is Out of Joint), Shakespearjev citat iz sklepnega verza v prvem prizoru Hamleta. Čas v tem trenutku v drami ni linearen, ni enostavna pripoved, ki se ji brez prevpraševanja sledi, je trenutek resnice za glavnega junaka, ki zve resnico o umoru svojega očeta. Svet (in čas) kot ga je poznal se mu poruši. Čas zanj ostane sedanjost, v kateri se razdrobijo vsi pretekli znani dogodki in pomeni in kot tak je ta čas znanilec svobode. Prevpraševanje, ki se korenito loteva prepričanj, je v tej sedanjosti časa disfunkcionalno, spahnjeno. Dejanja so tista, ki ura-vnajo čas nazaj v sklep z novim zavedanjem, s popravki napak, ki se lahko ponavljajo skozi zgodovino. To bi lahko vzeli za vodilo novega kuriranja stalne zbirke – s sopostavljanjem starejših del ob sodobnejše lahko prepoznamo tako različno dojemanje posameznih motivov v zgodovini umetnosti (ter družbi) in lahko u-vidimo njihovo razliko oziroma njihovo obsolventnost – na primer pri sliki in kipu ženske s klobukom. Gledanje in prepoznavanje pa ni odvisno zgolj od gledalca, simbolnega prostora muzeja in pogleda kustosov niti toliko od samih umetniških del, ki so svoje pričevanje časa prepustili (za)nam(cem).

V narodni galeriji so v preteklosti že večkrat posodobili svojo zbirko in jo rekontekstualizirali. Različne metode vplivajo na sopostavitev umetniških del v skupne inštalacije. Dostikrat so to lahko kronološka mapiranja, sledenja razvojem stilov, prikazovanje povezav med samimi umetniki, tehnološkimi ali družbeno-političnimi strujami. Za novo postavitev bi lahko rekli, da se loteva povezovanja umetniških del po estetskem učinku v prikazovanju sorodnih motivov, materialov, barvni usklajenosti ali kompoziciji (primer sta portreta Medarda Rossa – iz mavca prelita z voskom se povezujeta z dvema voščenima objektoma Alessandra Piangiamoreja, ki se barvno in kompozicijsko usklajujta z dvema historičnima slikama oblečenih žensk – kar označuje tudi povezavo mode in Piangiamoreja z razstavo v zbirki Yves-Saint Laurent). Sopostavljanje različnih umetniških del v skupne prostore je dokaj težavno delo. Kljub temu, da so dela raznolika mora razstava delovati enotno. Nadgradnja stalne razstave z vključitvijo sedmih mednarodnih umetnikov, ki so razstavili svoja dela fizično (in v dialogu s kustosoma) se nanaša na ustvarjanje sodobnih estetskih pomenov – torej na kulturo samo. Če bi parafrazirali Andreja Branzija, je kultura osnova za vse družbene, moralne, verske in estetske pomene in vrednote. »Kultura ima posebno vlogo, še posebej pomembno v kapitalistični družbi, saj je proizvajalec vzornikov del produktivne organizacije družbe … Estetsko-politični problem nato postane osvobajanje človeka od kulture in umetnosti, kar pomeni osvobajanje ljudi od modelov vedenja, ki jih ustvarja kultura in ki so s prihodom potrošniške družbe postali še bolj invazivni.«

Umetniška dela iz preteklosti, njihova ideološka preobremenjenost in krivičnost do drugih kultur niso nujno rešeni z njihovo odstranitvjo ali izginotjem – kar naj bi vplivalo na osvoboditev od propagandnih in estetskih formalnih pomenov, ki nosijo v sebi družbene pomene. Vsakršno umetnost se lahko uporabi tudi kot regulacijo (patoloških) družbenih vedenj, ne zgolj kot ponovitev obstoječih dogem. Kar je morda bistveno kot motiv izpahnjenega časa ni toliko obremenjenost umetnin, ampak spoznanje, da se isti umetniški objekt lahko v sopostavitvi kaže in interpretira drugače – v tem je čar kvantnega preskoka kronološke umeščenosti podobe (umetniške, propagandne, ideološke …) in družbenega motiva. Pomembno je zavedanje, da je čas za dejanja, kolikor se zdi krhek in nefunkcionalen, vendar je dejansko edini čas, ki ga lahko ura-vnamo s (s)poznavanjem in razumevanjem.

ZSJ

Internetna stran galerije: http://lagallerianazionale.com/en/mostra/time-is-out-of-joint/

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*

Lost Password