internetna revija za sodobno vizualno umetnost

Zmuzljiva tema umetnosti v javnem prostoru

teorija
Zmuzljiva tema umetnosti v javnem prostoru
Izhodišča: oddaja Panoptikum: Umetnost in javni prostor

Prispevek podaja nekaj misli o umetniških delih v javnem okolju in izhaja iz tematike oddaje Panoptikum, ki je bila na sporedu 20. junija 2018 na prvem programu nacionalne televizije. Na pogovoru o javnem prostoru v Sloveniji so bili gostje: Beti Žerovc (umetnostna zgodovinarka), Manja Zorec (arhitektka), Miha Colner (umetnostni zgodovinar) in Andrej Hrausky (arhitekt). Tematika pogovora je izpostavljala kipe ter umetnost v javnem prostoru, kot je razvidno tudi iz napovedi: “𝑆𝑝𝑜𝑚𝑒𝑛𝑖𝑘𝑖 𝑖𝑛 𝑜𝑏𝑒𝑙𝑒ž𝑗𝑎, 𝑝𝑙𝑎𝑠𝑡𝑖𝑘𝑒 𝑛𝑎 𝑡𝑟𝑔𝑖ℎ 𝑖𝑛 𝑣 𝑝𝑎𝑟𝑘𝑖ℎ, 𝑖𝑛š𝑡𝑎𝑙𝑎𝑐𝑖𝑗𝑒 𝑠𝑟𝑒𝑑𝑖 𝑘𝑟𝑜ž𝑖šč, 𝑎𝑟ℎ𝑖𝑡𝑒𝑘𝑡𝑢𝑟𝑎𝑉𝑠𝑒 𝑡𝑜 𝑖𝑛 š𝑒 𝑚𝑎𝑟𝑠𝑖𝑘𝑎𝑗 𝑑𝑟𝑢𝑔𝑒𝑔𝑎 𝑛𝑎𝑝𝑜𝑙𝑛𝑗𝑢𝑗𝑒 𝑛𝑎š 𝑗𝑎𝑣𝑛𝑖 𝑝𝑟𝑜𝑠𝑡𝑜𝑟 𝑡𝑒𝑟 𝑚𝑢 𝑝𝑜𝑑𝑒𝑙𝑗𝑢𝑗𝑒 𝑡𝑎𝑘š𝑛𝑒 𝑎𝑙𝑖 𝑑𝑟𝑢𝑔𝑎č𝑛𝑒 𝑝𝑜𝑚𝑒𝑛𝑒 𝑖𝑛 𝑠𝑖𝑚𝑏𝑜𝑙𝑛𝑒 𝑣𝑟𝑒𝑑𝑛𝑜𝑠𝑡𝑖. 𝑇𝑎 𝑝𝑟𝑒𝑝𝑙𝑒𝑡 𝑧𝑔𝑜𝑑𝑜𝑣𝑖𝑛𝑒 𝑖𝑛 𝑠𝑒𝑑𝑎𝑛𝑗𝑜𝑠𝑡𝑖, 𝑝𝑜𝑙𝑖𝑡𝑖𝑘𝑒 𝑖𝑛 𝑖𝑑𝑒𝑜𝑙𝑜𝑔𝑖𝑗𝑒, 𝑎𝑟ℎ𝑖𝑡𝑒𝑘𝑡𝑢𝑟𝑒 𝑖𝑛 𝑢𝑚𝑒𝑡𝑛𝑜𝑠𝑡𝑖, 𝑒𝑘𝑜𝑛𝑜𝑚𝑖𝑗𝑒 𝑖𝑛 𝑡𝑢𝑟𝑖𝑧𝑚𝑎 𝑗𝑒 𝑖𝑧𝑗𝑒𝑚𝑛𝑜 𝑘𝑜𝑚𝑝𝑙𝑒𝑘𝑠𝑒𝑛, 𝑘𝑜𝑡 𝑡𝑎𝑘 𝑝𝑎 𝑠𝑝𝑟𝑜ž𝑎 𝑘𝑜𝑝𝑖𝑐𝑜 𝑣𝑝𝑟𝑎š𝑎𝑛𝑗, 𝑘𝑖 𝑚𝑛𝑜𝑔𝑜𝑘𝑟𝑎𝑡 𝑝𝑟𝑒𝑠𝑒ž𝑒𝑗𝑜 𝑚𝑒𝑗𝑜 𝑠𝑡𝑟𝑜𝑘𝑜𝑣𝑛𝑖ℎ 𝑑𝑒𝑏𝑎𝑡 𝑖𝑛 𝑝𝑜𝑠𝑡𝑎𝑛𝑒𝑗𝑜 𝑠𝑡𝑣𝑎𝑟 𝑗𝑎𝑣𝑛𝑒 𝑝𝑜𝑙𝑒𝑚𝑖𝑘𝑒. 𝑅𝑎𝑧𝑢𝑚𝑙𝑗𝑖𝑣𝑜, 𝑠𝑎𝑗 𝑔𝑟𝑒 𝑧𝑎 𝑛𝑎š, 𝑠𝑘𝑢𝑝𝑛𝑖 𝑝𝑟𝑜𝑠𝑡𝑜𝑟 𝑖𝑛 𝑧𝑎 𝑜𝑏𝑗𝑒𝑘𝑡𝑒, 𝑘𝑖 𝑗𝑖ℎ 𝑔𝑙𝑒𝑑𝑎𝑚𝑜 𝑣𝑠𝑎𝑘 𝑑𝑎𝑛.”

Izključevanje umetnikov

Glede na vsebino ni težko opaziti, da v pogovor ni bil vključen noben kipar (oziroma umetnik, oblikovalec, krajinski arhitekt …) niti katerikoli drugi predstavnik stroke, ki se ukvarja z javnim prostorom (antropologija, filozofija, prometna infrastruktura, če jih naštejemo nekaj). Kolikor so bila vprašanja vnaprej pripravljena, so se neposredno nanašala na postavitev umetniških del v javni prostor: kipov ali izdelkov oblikovanja. To, da uredništvo ni vključilo vsaj enega umetnika oziroma oblikovalca na račun dvojic umetnostna zgodovinarja in arhitekta, kaže bodisi na njihovo površno oziroma nepoučeno obravnavo.

Če je bila problematika preširoko zastavljena in nestrukturirana, bi lahko za goste rekli, da so poleg svojega strokovnega vidika, podajali tudi pavšalna in napačna mnenja, ki se dotikajo v ožjem pomenu kiparstva, v širšem pa umetnosti in oblikovanja.

Enačenje umetniških del s spomeniki

Morda najbolj očitno je bilo neposredno enačenje kipov ter umetniških del s spomeniki – predvsem kot mesta označevanja določenih vsebin. Vsebine, ki se postavljajo v javni prostor so družbene, ne nujno pretekle. Lahko so to zgodovinski, nacionalni ali kulturni označevalci, lahko so tudi posredne vsebine, ki pričajo o določeni ekonomski moči (kot npr. umetniška dela v BTCju, Boljkov bik pred Iliriko, Telekomovi kipi …), ali sodobne okoljevarstvene vsebine (Bricelj Baragin Cyanometer na Slovenski ulici) ipd.

Umetnost v krožiščih

Vsekakor se je – potem ko definiramo kaj je razširjeni pojem javnega prostora – smiselno vprašati, kaj in na kakšen način želimo nekaj sporočiti v njem, še bolje pa se je premakniti naprej od teh vprašanj. Kaj nam sprejemanje postavitev v javni prostor sporoča? Če ostajamo prvotnih vprašanjih, smo nekoliko moralistični in dolgočasni. Ali je primerno postavljanje kipov, umetniških del in oblikovanja v krožišča, je neustrezno vprašanje. Ker se v tem primeru pogovarjamo o okusih (estetskem vrednotenju, ki opredeljuje družbeni razred) ali o politični hegemoniji (kako lahko določena oseba ali skupina promovira določeno vsebino). Tako odvedemo kompleksen pojem zgolj na dva negativna. Ne pogovarjamo se o dejanskem fenomenu, o estetskih merilih in vsebinah, ampak o izključevanju. Postavljanje umetniških del v krožišča je zanimivo kot fenomen naše družbe: govori o kulturni ozaveščenosti, odprti družbi, identiteti prostora, mitih, skrbi za okolje itd. – ter vzpostavljanja odnos (distinkcijo) do estetskih vrednosti, za umetnika pa je to očitno edini prostor, ki mu je ostal za razvoj umetniških idej.

V Sloveniji nismo edinstveni z okraševanjem krožišč, le da so v tujini že prepoznali ekonomsko in gospodarsko kvaliteto v njih (med bolj znanimi primeru je mestece Bend v Oregonu, ZDA). Zanimivo je tudi, da se razpravlja o upravičenosti postavljanja umetniških del v javni prostor, hkrati pa se popolnoma spregleda druge bizarnosti, kot je npr. velika nogometna žoga pred Hišo športa na Novem trgu leta (2016) ali pa instalacija Voda na Krekovem trgu pred Zavodom za turizem Ljubljana (2017). Javne burne razprave na račun umetniških vsebin, medtem ko se o agresivnem oglaševanju ne razpravlja, govorijo o družbi kakršna smo.

Primer obeležja sodobnim tehnologijam

Kot primer umetniškega dela oziroma oblikovanja v krožišču bi izpostavil postavitev obeležja sodobnim tehnologijam verižnih podatkovnih blokov (Blockchain) ob sodišču v Kranju. Avtorji idejne zasnove so Selman Čorović in društvo arhitektov KRARH, postavljene z javnimi sredstvi Mestne občina Kranj, ob podpori podjetij 3fs in Bitstamp. Kakšen je odnos dokaj nefunkcionalnega tridimenzionalnega objekta do vsebine, torej financ in do sodstva? Oblikovni izdelek je preprosto izdelan in neviden za udeležence v prometu. Kovinski obroč je na eni strani privzdignjen, v njegovem središču pa je znak za Bitcoin. Da naj ne bi postavljali umetniških del v krožišča, ker tam niso opazna, je že znano in neutemeljeno mnenje, ki ga v Panoptikumu izpostavi Manja Zorec celo v bran umetnikov. Modernistično umetniško delo je potrebno percipirati fizično, s sopostavitvijo lastnega telesa, kar pa je v primeru krožišč nesmiselno. Dela v krožiščih niso namenjena kontemplativnemu občudovanju udeležencev v prometu. Krožišča so demokratična ureditev prometa, ki zmanjšujejo možnost prometnih nesreč. Če je nekemu udeležencu v prometu umetniško delo v hipu, ko vozi mimo, všeč, bo našel način, da se nekje v bližini varno ustavi in si ga v miru ogleda ali pa bo vzbudilo pozornost na eni izmed mnogih voženj mimo njega. Obeležje sodobnih tehnologij je zanimivo, ker v celoti funkcionira tudi kot klopca za druženje. Sam simbol Bitcoina se lahko bere od zgoraj – z droni ali s satelitskim posnetkom Google Maps, se pravi v kontekstu hitrih tehnologij in njegove mimobežnosti. Pomen postavitve ob sodišču lahko namiguje na povezavo med denarjem in pravosodjem. Bolj zanimivo bi bilo, če bi se vsebina dela nanašala na sodobne tehnologije verižnih podatkovnih blokov: ne zgolj v smislu novega vala digitalne ekonomije, ampak tudi kot možnost zaupanja med različnimi uporabniki v različnih sferah življenja. V primeru kriptovalut je idejno pomembna decentralizacija, ki naj ne bi bila odvisna od določenih držav, bank in monetarnih skladov, ampak temelji na avtoriziranih transakcijah uporabnikov, pri katerih posameznik nima možnosti manipuliranja procesa, vsak pa ima dostop do preverjanja avtorizacij. Dokaj lep primer demokratične ureditve, ki bi lahko uvedel npr. nov sistem volitev, pa lahko kritično prevprašujemo preko umetniškega dela v krožišču v Kranju, predvsem z dejanskim preverjanjem decentralizacije kriptovalut, prevpraševanjem promocije zgolj ene izmed kriptovalut ter najbolj pereče težave – ekološke osmišljenosti kriptovalut, pri čemer globalne transakcije porabijo toliko energije kot npr. Gvatemala.    

Razmislek o postavitvi umetniškega dela

Če se vrnemo na opredeljevanje umetniških in oblikovalskih del v javnem prostoru, lahko vsak predmet označimo kot spomenik, vendar se primeri dobrih praks potem trivialno odvajajo na dejanske objekte, ki ohranjajo spomin na umrle osebe ali pietetne dogodke ter s tem povezano kulturno identiteto. Kot primer dobre prakse umetnosti v javnem prostoru lahko izpostavimo Svetlobno gverilo kot časovno omejen festival s stalno postavitvijo določenih del v javni prostor (Kovačič, Drinovec). Spomeniki kot tudi umetnost imajo svojo usodo, pri čemer bi se moralo posvetiti čas javnim obravnavam pred dejanskimi postavitvami. Smiselno bi bilo zunaj unilateralnih odločitev, da obstaja večstopenjsko odločanje: seznanjanje javnosti (preko izobraževanj in pogovorov), razpisi ter ponovnih pogovorov s stroko (urbanisti, arhitekti, umetniki, umetnostni zgodovinarji …) in javnostmi. Tako imajo v primeru skupnih obravnav vsi možnost, da se vključijo v razpravo in so ozaveščeni glede določene vsebine. Z razjasnitvijo različnih pogledov se lahko mehanizem postavitve umetniških del v javni prostor izboljša in se poljubnih mnenj ne ponavlja. Kot primer: če bi lahko karkoli očitali Spomeniku žrtvam vseh vojn, je to vsekakor popolnoma strokovno arhitekturno mnenje, ki ga ponavlja tudi Manja Zorec: Spomenike je potrebno umakniti v stran, da se da prostor ljudem. Kakorkoli se to lepo idejno sliši, zgolj odvrača pozornost z vsebine umetniškega dela. Če bi to aplicirali na Spomenik žrtvam vseh vojn je ta postavljen na križišče vladajočih politik (Z/V: Državni zbor/Mestna občina Ljubljana) in v multikulturne osi (J/S: spomenik francoski revoluciji, mesto, železniška in avtobusna postaja). Spomenik je umaknjen iz sečišča vstran. Ljudje hodijo mimo njega ne pa preko, ne zadenejo se obenj in tako niso zares pozorni in povezani z njegovo vsebino.

Če bomo umetnost v javnem prostoru obravnavali zgolj preko spomeniške vloge, bomo z vprašanji na to temo ostali v preteklosti, če pa se bodo postavitve prevraševale preko vsebin, potem se nam odpira širše in bolj kompleksno polje, v katerem imajo vsi možnost izrekanja, kar vsekakor vpliva na bolj sproščeno dojemanje javnega prostora.

Zoran Srdić Janežič

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*

Lost Password