internetna revija za sodobno vizualno umetnost

Senčna stran Neuköllna

recenzija
Senčna stran Neuköllna

48 Stunden Neukölln je največji neodvisni festival umetnosti v Berlinu, ki je letos praznoval svojo polnoletnost. Od ustanovitve leta 1999 se je festival razvil v platformo, preko katere se predstavljajo umetniki z različnih področij in z različnimi oblikami sodobnega umetniškega izražanja (od filma, glasbe, uprizoritvenih umetnosti do širokega spektra vizualne umetnosti: videa, kipov, instalacij, slik, fotografij, grafik do grafičnega oblikovanja ter arhitekture). Festival je lokacijsko omejen na področje Neuköllna v Berlinu, kjer ima zaradi včasih nižjih najemnin možnost ustvarjati veliko umetnikov, ki se predstavljajo v svojih odprtih ateljejih, skupaj s prijatelji. V galerijah, projektnih in javnih prostorih kot so prodajalne, kavarne, mrliške vežice ipd. pa se predstavljajo tudi umetniki z drugih koncev Berlina, iz Nemčije ter drugih držav. V 48 urah se tako po okrožju Neuköllna potika po več kot 200 prizoriščih okoli 70.000 obiskovalcev in ljubiteljev umetnosti. Prizorišča so označena z zastavami, plakati in puščicami Hier is kunst (Tukaj je umetnost). Na prizoriščih obiskovalce čaka festivalski časopis, materiali umetnikov in sporočila za javnost..

Festival je alternativa večjim festivalom in komercialnim, bolj uveljavljenim ter profesionaliziranim galerijam, ki pokrijejo le del globalnega/nacionalnega/lokalnega ustvarjanja – omogoča predstavljanje lokalnih ustvarjalcev in tako podpira razširjeno področje umetnosti.

***

Umetniška produkcija je namenjena predvsem predstavitvi na festivalu. Tematika se je nanašala na sence kot pojav in tudi kot metafora in ideja. Zdi se, da živimo v času, ko se končuje ekspanzija skupnosti raznolikih družb in se začenja njen razkroj. Družbene in politične spremembe se pojavljajo v temnih sencah negativnega populizma, ki izpostavlja strah in napetost. Za primerjavo lahko vzamemo Platonovo prispodobo v votlini živečega prebivalstva, ki mu je zaradi strahu (ter še vedno dostopnega udobja) lažje gledati igro senčnega gledališča kot pa oditi proti svetlobi zunaj.

Če pustimo ob strani naracije, ki jih lahko prinašajo sence v obliki sporočanj mračnejših družbeno-političnih tem, pa ne moremo mimo tega, da so sence resnične projekcije objekta, različno temne površine (glede na to ali je projekt prosojen ali ne). Sporočajo različne informacije – glede na svetlost in dolžino sence določimo, kateri del dneva je na fotografiji ipd. Senca valja (objekta) je tako lahko z ene strani krog, z druge pa kvader in če se nanašamo samo na eno projekcijo, lahko izgubimo uvid o drugih pogledih. Sence pa so kot tematika festivala zgolj širši ohlapen okvir, ki so ga sami organizatorji poskušali zamejiti v nizu nekaj razmišljanj ter prepustili izvedbo posameznim udeležencem.

***

V projektnem prostoru Cherie se z razstavo, ki sta jo kurirala Adi Yaakov in Ayala Gazit predstavljajo Itamar Inbar, Hiroyasu Tsuri, Morgan Sanderovich, Roi Weistein in Stefan Röslmair. Z razstavo z naslovom Senca resnice, ki izhaja iz stavka v hebrejščini צל של אמת, se kustosa nekoliko nepovezano in metaforično lotevata tem trenutnega apokaliptičnega časa, v katerem naj bi živeli zahvaljujoč nevidni politični tiraniji, ki pa za vogalom vseeno meče senco. Izpostavljata vprašanje resničnosti, demokracije in percepcije posameznikov in mnenj, ki se pojavljajo v družbi. Dela lepih umetnosti z razstave pa se morda le bežno in niti ne družbeno angažirano lotevajo teh tem. Še najbližje sta jim Roi Weinsteina ter Stefana Röslmair v Silhuete 2017, avdiovizualnem delu sedmih pesmi, kjer se osredotočata na projekcije akrobatskih belih figur, ki jih projicirata preko vrtečih ptičjih kletk na steno v ozadju. Nekoliko nevrotično v iskanju lastnega izraza je tudi koreografija Morane Sanderovich, ki se v videu ter instalaciji Flesh Flag oblečena v doma narejeni kostum iz rafije ter naivno izdelano masko meče po snegu s čimer naj bi preko grozljivosti skušala ustvariti naracijo hibridnih teles med človekom in fikcijsko kreaturo.

  

Maske ter slike nošenja mask predstavlja tudi umetnik Paco Vallejo ter koordinator projektnega prostora E116, v katerem je predstavljena tudi druga produkcija tekočih projektov rezidenčnih in gostujočih umetnikov od izbora video posnetkov, keramičnih skulptur, slik, digitalnih projektov do umetniških knjig. Med zanimivejšimi deli bi izpostavili dizajnirane podobe iz zgodovine umetnosti, Juana Carlosa Rose Casasole. V delu Smartpaints podeljuje vloge podobam kot je Vermeerjevo Dekle z bisernim uhanom, ki je predstavljena kot ozadje na pamentnem telefonu z ikonami aplikacij.

  

V projektnem prostoru Kunstverein Neukölln, ki predstavlja skupinske razstave sodobne umetnosti, so bila predstavjena dela štirih umetnikov: Cathérine Evans in Piotr Petrus, Kati Gausmann in Yuni Kim. Z istoimenskim naslovom razstave The presence of absence, ki jo je v preteklem letu v Berlinu imel Olafur Eliasson, so avtorji predstavljali svoj pogled na senco kot na efemerno pojavno obliko umetniškega zapisa. Fenomenu sence se približujejo na fizičen in razmišljujoč način ter skozi pojave senc odražajo različne stopnje časa in realnosti. Dela predstavljena na razstavi so tako v obliki zapiskov in študij (mdr. zgodovinski primer merjenja obsega zemlje starogrškega matematika, geografa in astronoma Eratostena), v obliki dokumentarne umetniške fotografije, na kateri so obrisi kamnov, ki so ostali po dnevu metanja senc (oboje Kati Gausmann), instalacije in fotografije kamnitih struktur s kamni (Catherine Evans ter Piotr Pietrus) ter v preprostih instalacijah in fotografijah metanje senc ter odbleskov preko tihožitij s steklenicami (Yuni Kim).

Projekt izraelskega fotografa, video in audio umetnika Bena Livnea Weitzmana je v najetih kletnih prostorih predstavljal fotografije brez objektiva ter videoprojekcijo preko starega zrcala, da bi dobil vtis kamere obscure; na videu je kader odboja podobe dreves v parku iz luže. Projekt je sicer nekoliko tradicionalen že v izhodišču, kjer avtor izpostavlja pomen Benjaminovega spisa O pojmu zgodovine ter primerja svoje delo s Kleejevim Novim angelom, ki mu je pripadnik Frankfurtske šole posvetil esej.

  

V projektnem prostoru SomoS so na ogled intermedijska dela skupinske razstave Neues Dasein, v kateri so štirje mednarodni umetniki postavili performativne instalacije, da bi raziskali človeško interakcijo in simulacijo. Kalle Kuikkaniemi v delu Čakal je na vlak in ne boste verjeli kaj se je nato zgodilo predstavlja malo maketo železniške postaje ter virtualen sprehod z VR očali, s katerimi se obiskovalec orientira v prostoru železniške postaje, kjer se nič ne dogaja. V dvokanalnem video delu se ameriška umetnica Miriam van Beurden osredotoča na fenomen sramu, ki se kaže kot občutje strahu pred izobčenjem. V temnih estetiziranih intervjujih šestih s profila posnetih oseb se umetnica osredotoča na njihova čustva. Celotna razstava odraža kulturo digitalne izolacije, dolgčas in razočaranje nad virtualno stimulacijo.

Med znanimi ilustratorji je Mateo Dineen v svojem galerijskem prostoru Skallywag predstavljal kup svojih prijaznih pošasti ter novejše skice. Med ilustracijami pa je vredno izpostaviti tudi dela v Berlinu živeče italijanske umetnice Daniele Spoto, ki je v kavarnici predstavljala svoje preproste figure, ujete med naravo in mestom, med nadrealističnimi maskami ter udobjem ležanja v kadi.

***

Obisk umetniškega festivala 48 Stunden Neukölln predstavlja dela tako prebivalcev tega okrožja kot širok izbor mednarodnih umetnikov. Berlin je po zaslugi (še vedno) ugodnega življenja glede na druge evropske prestolnice tako tudi središče mednarodne kulturne scene. Na festivalu vrata svojih ateljejov odprejo lokalni umetniki, ki svojim sosedom ter drugim pokažejo, s čim se dneve zapored ukvarjajo. Čeprav lahko nekaterim pripišemo zanimanje za določen slog iz preteklosti, so njihove predstavitve dostikrat prijetna presenečenja, ko sredi umetniškega ateljeja/doma sedijo in berejo poezijo ali prepevajo ob igranju kitare, ponujajo čaj in piškote. Sem sodijo tudi skupnostni vrtovi, v katerih skupaj organizirajo razne dogodke od učenja vrtnarjenja do malih koncertov in branja poezije. Drugi model so projektni prostori, ki jih v vhodnih poslovnih prostorih ali stanovanjih najame umetnik ali skupina, ki nato v njih ustvarja ter prireja razstave in umetniške dogodke ter si ustarja krog obiskovalcev. Tretji model so galerijski prostori v (lesnih, strojnih, keramičarskih, umetniških) delavnicah ter komercialni projektni prostori, ki bodisi oddajajo projektne prostore za rezidence bodisi organizirajo kurirane razstave. Pri slednjih, ki dostikrat predstavljajo dela vrhunske izvedbe, ima gledalec občutek visokih ambicij prodreti še globje v svetovno umetniško ter institucionalno sceno, ki pa je za razliko od predstavljene na omenjenem festivalu ponavadi delana z veliko večjimi vložki, tehnično in oblikovalsko izpiljena ter včasih tudi bolj dolgočasna.

      

      

Kakorkoli, festival omogoča raznovrstno predstavitev in prijazen, demokratičen dogodek še neodvisne umetniške scene v Berlinskem okrožju Neukölln. Festival je s svojo zgodovino že krepko stopil iz sence, v prihodnosti nas mogoče čaka njegova instituticionalizacija in upamo lahko da mu bo uspelo ohraniti odprtost in dobro voljo. Zaključimo v duhu Župančičevega prevoda škrata iz Shakespearovega Sna kresne noči:

Če vas sence smo užalile,

mislite, da vse to bile

so le sanje: da zaprli

ste oči, prikazni zrli.

In ker slabo to dejanje

vam kazalo je le sanje,

nas zato ne grajajte:

mi popravimo še vse.

 

Zoran Srdić Janežič

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*

Lost Password