internetna revija za sodobno vizualno umetnost

Erik Bünger: užitek, manipulacija, prekinitev

recenzija teorija
Erik Bünger: užitek, manipulacija, prekinitev

Fotografije: z dovoljenjem umetnika

O video trilogiji: Predavanje o shizofoniji, Tretji človek in Deklica, ki je nikoli ni bilo
(Berlinische Galerie, 31. 5. – 26. 6. 2017)

Pol leta po tvoji smrti
 sem poklicala domov,
 nihče ni dvignil slušalke in
 nenadoma me je na tajnici presenetil
 tvoj glas.

Kot bi kaktusi z okenske police
 zjutraj obkrožili mojo posteljo.

Kot da se oglašaš iz kocke
 rožnatega želeja.

(iz pesmi Izginjanja)

Ogledati si roller coaster treh v loopu projeciranih videov švedskega umetnika Erika Büngerja v Berlinische Galerie pomeni priključiti se toku filmskih, zgodovinsko dokumentarnih in pop podob nekje na vmesni točki, se krožno zapeljati z njimi ter izstopiti, ko zopet pridemo do tam, kjer smo začeli. Da sem v projekcijskem prostoru galerije naredila nenačrtovan dveurni postanek, pripisujem umetnikovemu elokventnemu in hipnotičnemu pripovedovanju v kombinaciji s preciznim vizualnim doziranjem in počasnim ritmom zabavnih izsekov, statičnih podob in črnin.

Ob linearni pripovedi, ki bi zgolj razkrivala arheologijo sosledij, bi videi hitro lahko postali dokumentarni, vendar gre tu za filozofsko-poetično teoremo o človeškem glasu in kaj ta povzroči, ko se loči od človeka v trenutku, ko je izumljen prvi zvočni zapis. Kakšne vplive imajo zvočni zapisi in razvoj zvočne tehnologije na avtorja in nas, kako pop kultura uporablja vokale mrtvih ikon, ko jih spaja z živimi (Celine Dion v duetu s posnetkom umrlega Franka Sinatre) in ustvarja nove konstrukte, ki manipulirajo našo sedanjost: kombinirani posnetki Baracka Obame z rap pevci, ki izgovarjajo besede Lutherja Kinga in Kennedya, samega Obamo naredijo za žlahtno ikono iz preteklosti in zdi se da – mrtvega.

Pripoved o manipulaciji z glasom je tudi pripoved o vračanju znanega, ki je postalo nedomače in grozljivo, govora je o danes popularnem Freudovem konceptu das Unheimliche, ki ga avtor na novo razgradi in predlaga drugačne prevode. Fascinira ga časovnica odkritij v zvezi s prvim zvočnim posnetkom, ki so ga za nazaj rekonstruirali kot glas deklice, ki ponavlja očetovo uspavanko. Pozneje ugotovijo, da isti zapis, predvajan pri drugi hitrosti zveni kot glas odraslega moškega in konstrukcija zgodovine se takoj spremeni. Pa vendar se avtor prvega zvočnega zapisa ni zavedal, kako ga bo pozneje mogoče uporabiti: želel je zgolj zapisati glas, ki daje življenje, ker pripada duhu, v nasprotju z besedo, ki ubija – kot je zapisal Pavel v pismu Korinčanom. Vseeno danes vemo, da sta zakon in ideologija lahko vpisana v različne medije, tudi v vizualno umetnost in glasbo. Avtoritarni elementi znotraj klasične glasbe so očitni, prav tako je za misel zavezujoča melodična glasba, medtem ko so upori proti družbenim sistemom izraženi na primer v nekonvencionalni uporabi inštrumentov in atonalni glasbi.

Iz prvega zapisa glasu so rekonstruirali glas sam in s tem priklicali duha, najprej deklice in pozneje odraslega moškega. Duhovi so nasploh nekaj kar Bünger povezuje s človeškimi glasovi, ločenimi od samih ljudi. Imajo namreč živo moč, priklicati v sedanjost osebo, ki je morda več ni. Pojav imenuje shizofonija.

Kljub umirjenemu in natančnemu kadriranju, ki pušča gledalcu čas, da posamezni glasovi in podobe odzvenijo v njegovi percepciji ter analitičnemu in nesenzacionalnemu pristopu, se nisem mogla znebiti občutka, da me glas, ki mi na trenutke skoraj prišepetava s platna, srka v svoje interpretacije in obenem, ko razkriva arheologijo manipulacije z glasom, manipulira tudi z mano: kot bi ta glas za kratek čas postal odmev mojih misli.

Obenem se mi je zazdelo, da so videi nekakšen tihi eksces. Čeprav so podobe, zvoki in pripovedovanje strogo nadzorovani, imajo neko grozljivo težo, ko govorijo o oživljanju mrtvih preko posnetka njihovega glasu, o spremembi osebnosti oz. izginjanju osebe skozi spremembo glasu, o odvzemu identitete skozi glasbo in popolni potopitvi vanjo, ki ne pušča izbire: glasba nas prežame in če gre za zarodek v maternici, petje njegove matere postane del njega. Kljub umirjenemi tonu se pripoved zgošča v napetosti, ki so intenzivne in (kot sam medij glasu) agresivne.

Eksces postane še bolj očiten ob analizi glasbenih spotov Kylie Minogue in filma Moje pesmi, moje sanje. Podpira ga občutek družbene paranoje, ki ga lahko pripišemo vzvodom oblasti, ko manipulira množice, še posebno v časih večjih družbenih trenj. Zvok je tisti, ki lahko kadarkoli prodre v naše zasebno in v naše misli, četudi se nam zdi, da ločujemo osebno in javno. Stapljanje zasebnega in javnega pa je odgovorno za paranoidnost našega časa.

Iz zgodovine videa poznamo kar nekaj težko gledljivih del, pa vendar Büngerjeva video trilogija ni eno izmed njih. Filmsko vzdušje je tu prej lepljivo mamljivo (kot tudi psihoanaliza, ki jo avtor mestoma uporablja in ji mestoma argumentirano nasprotuje), umetnik pozna sredstva zapeljevanja gledalca, vendar jih hkrati prekinja s tišino, nepremičnimi rezi v ekscesne pop podobe, nepristranskim glasom, ki nas opozori, kako je ta bitch zreducirala otroke na posamezne note (v Moje pesmi, moje sanje). Povrhu tragično konotiranim posnetkom s komentarji daje humoren ton kar spreminja vsebino kultnih filmov in popevk ter nas ohranja v stanju pričakovanja. Poleg lepljivosti in humorja, ki ustvarja distanco, je umetnikova taktika tudi ponavljanje istih elementov v vseh treh videih: na primer zgodbe o Halu iz Odiseje 2001, o prvem posnetku dekličinega glasu, pa o psu, ki je iz gramofona poslušal glas umrlega gospodarja. Prepoznavanje teh elementov in ponavljanje zbujata ugodje pri gledalcu.

Ob koncu naj omenim še zvočno občutljivost, ki jo delo izzove in iz katere nastaja ter bližino s poezijo in filozofijo – s svojo racionalno uokvirjenostjo in delnim dokumentarno-teoretskim pristopom se nagiba k slednji. Ker niz asociativnih podob, ki jih povezuje (Hala iz Odiseje in deklice s prvega zvočnega posnetka) spominjajo na pesniški postopek, ki ga tudi sama uporabljam, se mi zdijo videi sorodno delo na vizualnem polju. In če ostanem pri asociacijah, se pred mojim notranjim pogledom pojavi Godardov film Éloge de l’amour, ki v podobnem asociativnem nizu uporablja besede, tišine, podobe, črnine, čeprav veliko bolj razvezane in v manj linearnem vrstnem redu, stopljene med sabo kot so verjetno raztopljene tudi meje med umetniškim delom in življenjem starega mojstra.

Jana Putrle Srdić

Erik Bünger je rojen v Växjö na Švedskem leta 1976, študiral je filozofijo in primerjalno književnost na Univerzi v Lundu na Švedskem ter elektroakustično kompozicijo na Kraljevi akademiji za glasbo v Stockholmu in Akademiji za umetnost v Berlinu. Razstavljal je v Centre Pompidou v Parizu, Moderna Museet v Stockholmu, ZKM v Karlsruhe in The Portland Institute for Contemporary Art. Kot umetnik, skladatelj in pisatelj živi in dela v Berlinu. Njegovo delo se osredotoča na človeški glas in njegova nasprotujoča razmerja do telesa, do jezika, glasbe in tehnologije. Glas ni razumljen kot fenomen, ki omogoča osebno, človeško komunikacijo, ampak kot stvar, ki omogoča nečemu drugemu, radikalno nečloveškemu, da vstopi in prevzame kontrolo nad človeškim telesom. http://www.erikbunger.com/

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*

Lost Password