internetna revija za sodobno vizualno umetnost

Dorian Gaudin: Obredi in posledice

recenzija
Dorian Gaudin: Obredi in posledice

Fotografije: z dovoljenjem Palais de Tokio

Palais de Tokyo: 3. februar – 8. maj 2017

V prostorih Palais de Tokyo v Parizu se s samostojno kinetično instalacijo predstavlja Dorian Gaudin: Obredi in posledice (Rites and Aftermath / Rites et après-coup). Do prostora z instalacijo se spustimo po širokih stopnicah, ki služijo tudi kot sedišča in nas spremenijo v gledalce spektakla. Na istem nivoju z instalacijo pa obstaja še drug vhod, ki nam omogoča pogled s strani. Zaradi različnih gledišč in oddaljenosti od umetniškega dela deluje glavni pogled uprizoritveno, strop pa ga okvirja v intimo, medtem ko pogled s strani deluje nekoliko vojersko, presenetljivo ter zaradi bližine predmetov bolj monumentalno.

Dela Doriana Gaudina se ukvarjajo z razmerji med predmeti, lastnostmi materialov, ustvarjanjem iluzije s spreminjanjem oblik ter percepcijo ponavljajočih gibanj, ki jih avtor bere kot družbene obrede oziroma kot razliko med živim/organskim ponavljanjem obredov ter mehanskim ponavljanjem avtomatiziranih gibov.  V Obredih in posledicah sledimo procesu zvijanja kovinskega traku, na katerega lahko gledamo kot na mizo, okoli katere je postavljena množica kovinskih stolov, ki v nepredvidenih trenutkih poskočijo zaradi sprožene kovinske vzmeti na hidravlični pogon.

  

Eden izmed njih se kot samostojno umetniško delo zaletava s pritrjeno kovinsko cevjo v steno hodnika pri stranskem vhodu, ki vodi do dvorane. Zlato bronast kovinski trak je na dnu pritrjen s štirimi debelejšimi gumjastimi trakovi, ki mu omogočajo trdnost pri zvijanu. Trak je vpet v dva kraka mize, od katerih se eden premika k drugemu in s tem omogoča počasno zvijanje traku v višino in nazaj, medtem ko se drugi del mize obrača v levo in desno ter omogoča večje, navidez nekontrolirane premike zvitega traku vstran. Konstrukcija premičnega traku in stolov je namerno okorna in hrupna – kar daje nekakšen industrijski čar tej mehanski instalaciji. Poskoki stolov ter udarjanje traku ob konstrukcijo delujejo kot hipna zdramitev iz meditativnega procesa gibanja. Drugi elementi v dvorani so rezervoar za hidravlično tekočino, ventili ter lesene in kovinske podpore, ki omogočajo, da trak ne pade na tla. Omenimo še manjši samostojni mehanizem, ki s prožejem kovinske vzmeti po tleh kotali kovinsko cev.

Dorian Gaudin se je z mehanizmi in kinetično umetnostjo ukvarjal v času študija na Le Fresnoy leta 2012. V delu Brez naslova se kot okorna različica Transformerjev spreminjajo v različne podobe sestavljena gibajoča geometrična telesa. Zanimanje za mehanizme je nadaljeval v različnih delih: kot zanimivost omenimo delo Aging Beauty iz leta 2015 (galerija Jérôme Pauchant, Pariz), v katerem je uporabil znan gledališki mehanizem ustvarjanja valovanja z vpetimi različno obdelanimi debli ter razkritim verižnim pogonom. Verižni mehanizem je uporabil tudi na svoji prvi samostojni razstavi v Ameriki v delu Jettison Parkway leta 2016 (galerija Nathalie Karg, New York), kjer se kovičen kovinski trak premika na konstrukciji valja. Mehanizmi Doriana Gaudina se razvijajo od tistih, ki omogočajo različne postavitve med seboj povezanih oblik k lastnostim oblik, ki osmišljajo mehanizme. V delu Obredi in posledice si lahko zamislimo družabno večerjo v slogu filma Praznovanje (Festen, Thomas Vinterberg, 1998); ali pa svetopisemsko pripoved, v kateri si dogodki sledijo v nekem vrstnem redu in ustvarjajo napetost. Umetniška sporočilnost je izražena preko gibanja, ki je osnovna lastnost mehanizmov in strojev ter omogoča neskončne interpretacije dispozitovov. Umetnik s tem opozarja, kako nas fascinacija nad tehnologijo ter fetišizacija predmetov določa ter upravlja naša razmerja in odnos do sveta, v katerem živimo.

Dorian Gaudin v svojih delih izpostavlja dojemanje časa preko gibanja in mehanizmov: svoje postavitve si predstavlja kot sosledje trenutkov. Fizičnost premikajočih mehanizmov, ki temelji na lastnosti materialov, s katerimi dela, na različnih lastnostih oblik ter na različnih funkcijah mehanizmov – od natančnega konstruiranja pogonov do preprostih in okornih vzvodov – omogoča raznolike temperamente (kot jim sam pravi) ter različne dramaturške napetosti. Zanimivost pri pariški postavitvi je predvsem različnost dveh pogledov v dvorano kot različnih realnosti, kar se zelo lepo ujema z zamislijo, da je vsako partikularno gibanje povezano v celoto s proženjem drugih gibanj. Ker so dela Doriana Gaudina nekoliko okorna tako z robatimi predimenzioniranimi elementi kot tudi v zaključni izdelavi (npr. neočiščeni vari, neobdelan kamen kot protiutež) bi sicer lahko zapisali, da sledijo evropski tradiciji kinetične umetnosti in Fluxus performansov, vendar bi bilo to glede na današnji čas in kontekst umetnikovega dela neutemeljeno. Morda bi se na koncu morali vprašati, zakaj avtor vključuje določene nepotrebne objekte in ne zaključi fine obdelave, tako da njegova dela delujejo kot del načrtovanja, morda pripravljena na spremembe med razstavo. Zdi se, da nedokončanost izdelave ni konceptualno osmišljena, vsekakor pa ideja in izvedba delujeta bistveno bolj zanimivo kot nekatera dolgočasna in vsebinsko prazna preigravanja – ki jim v ozadju manjka prepričljiva umetniška nuja – ki se trenutno predstavljajo v Palais de Tokyo (npr. Taro Izumi: Pan in Emmanuel Saulnier: Black Dancing).

Zoran Srdić in Jana Putrle Srdić

 

     

Dorian Gaudin (1986, Pariz) je francosko-ameriški vizualni umetnik, ki živi in dela v New Yorku. Umetnost je študiral na the École Nationale Supérieure des Arts Décoratifs in École Nationale Supérieure des Beaux-Arts v Parizu ter na Le Fresnoy Studio National des Arts Contemporains v Tourcoingu (Francija). Od zaključka študija leta 2012 so bila njegova dela predstavljena na skupinskih razstavah, v galeriji Clearing (New York in Bruselj), v galeriji Balice Hertling (2013) ter na Manifesti 11 (2016, Zürich). S prvimi samostojnimi razstavami se je predstavil šele nedavno v preteklem letu (v galeriji Nathalie Karg v New Yorku in galeriji Pact v Parizu). Poleg omenjenih galerij ga zastopa tudi galerija Dittrich & Schlechtriem v Berlinu.

Umetnikova stran: http://doriangaudin.com/

povezava na monografijo

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*

Lost Password