internetna revija za sodobno vizualno umetnost

EY Exhibition: The world goes pop, Galerija Tate Modern

recenzija
EY Exhibition: The world goes pop, Galerija Tate Modern

notranji list

Ob podpori podjetja EY za davčno svetovanje se v galeriji Tate Modern na razstavi EY Exhibition: The World Goes Pop predstavlja okoli 160 izbranih umetniških del z vsega sveta, ki kažejo neposredne vplive ter različne razmisleke o temah mednarodnega umetniškega gibanja pop art. Čeprav so začetki nastajali v sredini 50. v Veliki Britaniji (Eduardo Paolozzi in Richard Hamilton) ter v Združenih državah Amerike (Robert Rauschenberg in Jasper Johns), se razstava osredotoča na obdobje med letoma 1960 in 1970, ko je bil pop art na vrhuncu. Pop art kot gibanje za osnovni motiv umetniških del vključuje oziroma izkorišča podobe iz množičnih medijev, ter iz širše potrošniške družbe kot so oblikovanje produktov ter oglaševanje – med najbolj znanimi umetnika sta Andy Warhol (medijske podobe) in Roy Lichtenstein (podobe iz stripov).

Ushio Shinohara: Doll Festival, 1966; z dovoljenjem Ushio and Noriko Shinohara

Ushio Shinohara: Doll Festival, 1966; z dovoljenjem Ushio and Noriko Shinohara

Na razstavi se pop art ne razkriva kot neposredno (na)vezan na potrošniško družbo temveč kaže, kako so umetniki uporabili omenjen vizualni jezik za subverzijo in javni protest – z naslavljanjem tematik kot so družbeno razlikovanje, spolna osvobojenost, vloge žensk, človekove pravice ter upor vojni. Zbrana dela predstavljajo manj znano stran svetovnega gibanja izven ZDA: od Evrope – predvsem Avstrije, Slovaške ter Hrvaške – do Bližnjega vzhoda, Azije in Latinske Amerike.

Evelyne Axell: Valentine, 1966, photo: Paul Louis; z dovoljenjem Evelyne Axell/DACS

Evelyne Axell: Valentine, 1966, photo: Paul Louis; z dovoljenjem Evelyne Axell/DACS

Razstava The World Goes Pop je na ogled v desetih tematsko ločenih sobah, ki predstavljajo Pop art v širšem geografskem pojmovanju in izražanju preko različnih kultur – motiv slike Festival lutk iz leta 1966, ki ga je naslikal v ZDA živeči japonski umetnik Ushio Sinohara morda najbolje reprezentira to pojmovanje Pop arta z vidika druge kulture, zaradi česar je bila slika izbrana kot naslovna. Poleg uvodne sobe se v ostalih predstavljajo: politična kritika militarističnih sistemov (Pop politike/Pop Politics), teme vsakdanjega življenja (Pop doma/Pop at Home), izražanja spolne osvobojenosti žensk (Pop telesa/Pop Bodies), uporaba pop arta kot aktivizma ter propagiranja protestov (Pop množica/Pop Crowd), uporabe jezika pop arta v folklori (Folk Pop), potrošništvo (Consuming Pop) ter tri sobe, ki so namenjene predstavitvi samostojnih umetnikov kot so: Jana Želibská, Cornel Brudaşcu ter Eulàlia Grau in Joe Tilson.

Kiki Kogelnik: Bombs in Love, 1962; z dovoljenjem Kevin Ryan/Kiki Kogelnik Foundation Dunaj/New York

Kiki Kogelnik: Bombs in Love, 1962; z dovoljenjem Kevin Ryan/Kiki Kogelnik Foundation Dunaj/New York

Na razstavi se v izboru predstavljajo tudi velika mednarodna imena kot so Komar in Melamid, Martha Rosler, Mario Schifano, Jana Želibská, med ostalimi tudi Kiki Kogelnik – morda najbolj znana evropska umetnica, ki so jo neposredno povezovali s pop artom. V Gradcu rojena Kiki Kogelnik (1935-1997, Dunaj) je ob preselitvi v ZDA na začetku 60. prejšnjega stoletja, prekinila z evropsko ekspresionistično abstrakcijo ter navezavo na Arnulfa Reinerja in je ob srečanju z umetniki kot so Roy Lichtenstein, Andy Warhol, Robert Rauschenberg in Claes Oldenburg začela ustvarjati s tedaj novimi tehnologijami (izrezovanje, škropljenje in tisk) in materiali (najdeni predmeti, plastika, vinil). V svojem humornem feminističnem jeziku je izpostavljala prevlado moških na umetniški sceni. Na razstavi ploska obrisa Lichensteina ter Oldenburga, izrezana iz vinila obešena visita z obešalnikov v delu Visenje (Hanging, 1970). Humor kot umetniško vodilo je uporabila tudi pri delu Zaljubljeni bombi (Bombs in love, 1962) kot politično kritiko ob začetku mednarodnih konfliktov v zvezi z vietnamsko vojno.

Joan Rabascall: Atomic Kiss, 1968, photo: Tony Coll z dovoljenjem ADAGP, Paris and DACS

Joan Rabascall: Atomic Kiss, 1968, photo: Tony Coll z dovoljenjem ADAGP, Paris and DACS

Med »domačimi« umetniki na razstavi, ki so v tistem času delovali v širši domovini, se predstavljajo Boris Bućan, Sanja Iveković (oba Hrvaška) in Dušan Otašević (Srbija). Pojmovanje pop arta skozi umetnost v Jugoslaviji ter v Sloveniji je v nekoliko poenostavljenem pogledu vezano na figuraliko, tedaj bolj prepoznavno preko drugačnih poimenovanj kot npr. nova in ekspresivna figuralika. Figuralnim motivom se je v Sloveniji pri definiranju vplivov pop arta poleg oblikovnih podob predmetov široke potrošnje ter vzorcev v industrijskem oblikovanju, reklamah ter tipografiji – na popolnoma svojstven način pridružila tudi krajina. Če tako pop art iz sloga razširimo v polje zasnove umetniških del, potem bi lahko tudi nekatera dela Slavka Tihca ter neokonstruktivistov šteli za imanentna pop artu. Čeprav je bil pop art pri umetnikih v Sloveniji uporabljen kot krajši vložek v določenem obdobju, ki se je umaknil tedanjemu formalnemu (pop art kot ilustrativnost slikovnega polja) in ideološkemu moralizmu (pop art kot del potrošniške družbe zahodnega imperializma), pa je zgodovinjenje tega nedvomno revolucionarnega obdobja pomembno – saj se nam danes veliko stvari zdi samoumevnih.

Zoran Srdić Janežič

Kiki Kogelnik Hanging

Jana Zelibska

1

2

3

5

7

8

http://www.tate.org.uk/whats-on/tate-modern/exhibition/ey-exhibition-world-goes-pop

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*

Lost Password