internetna revija za sodobno vizualno umetnost

Bauhaus, Muzej suvremene umjetnosti Zagreb

recenzija
Bauhaus, Muzej suvremene umjetnosti Zagreb

_MG_3945_48_PanC

vse fotografije: press kit Muzej suvremene umjetnosti Zagreb

V zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti je že od začetka maja na ogled mednarodna razstava o arhitekturni šoli Bauhaus, ki je v letih od 1919 do 1933 delovala v Nemčiji. Njeno domovanje je bilo v treh krajih: od leta 1919 do leta 1925 v Weimarju, potem od 1925. do 1932. v Dessauu, zadnja lokacija pa je bila v Berlinu do leta 1933, vendar je bila takrat odprta le deset mesecev. To je bilo obdobje med svetovnima vojnama, vendar je šola s svojimi izredno vizionarskimi, revolucionarnimi idejami in svobodomiselnim pristopom k ustvarjanju in pedagoškemu delu dolgoročno in pomembno vplivala na zelo široko področje umetnosti in ustvarjanja – ne le ne arhitekturo in oblikovanje, temveč tudi na slikarstvo, kiparstvo in tako naprej.

_MG_4145_51_PANaA
Razstava, ki jo je pripravil zagrebški muzej sodobne umetnosti, skuša celostno predstaviti obdobje delovanja Bauhausa, poseben poudarek pa daje ustvarjalcem z območja nekdanje Jugoslavije, ki so na šoli študirali. Poleg tega predstavlja še dela profesorjev Vasilija Kandinskega, Laszla Moholya – Nagya, Paula Kleeja in drugih. Kustosinja Vesna Meštrić:
S temi deli smo skušali predstaviti vplive, ki so jih naši študentje osvajali in pozneje tudi uporabljali pri svojem delu. Razstava predstavlja dela petih študentov, ki so študirali na šoli Bauhaus v letih 1924 in 1929/30, v različnih medijih: od kolažev, objektov, tekstilnih in oblikovalskih izdelkov ter pohištva do arhitekturnih rešitev. Študentje so se izobraževali na različnih področjih. Eden prvih umetnikov je bil slovenski ustvarjalec Avgust Černigoj, ki je prišel na šolo leta 1924, v obdobju, ko je delovala v Weimarju. Tam je obiskoval predavanja Vasilija Kandinskega, pozneje pa je Bauhaus imel velik vpliv na njegovo ustvarjanje, tako konstruktivističnih objektov kot kolažev. Naslednja je leta 1927 prišla hrvaška umetnica Otti Berger, ki je prav tako obiskovala delavnice Vasilija Kandinskega, potem pa se je posvetila tekstilu in diplomirala na Bauhausu. Pozneje je delovala na področju tekstila, najpomembneje pa je omeniti, de je nekaj časa tudi sama vodila delavnico tekstila na šoli v Dessauu, čeprav uradno nikoli ni bila imenovana za profesorico. Leta 1929 je prišla na šolo Ivana Tomljenović, umetnica, ki je po koncu šolanja na zagrebški akademiji na Bauhausu študirala fotografijo in sčasoma na tem področju dosegla velik uspeh. Na razstavi predstavljamo fotografije iz fundusa Muzeja sodobne umetnosti, hkrati pa še eno posebnost, eksperimentalni enominutni film, ki ga je posnela med bivanjem na Bauhausu. Gre za edini posnetek, ki ga je naredil kakšen študent ali profesor v štirinajstletnem obdobju delovanja te šole. Leta 1929 sta prišla še dva arhitekta: Selman Selmanagić in Gustav Bohutinsky. Selmanagić, največji bosansko-hercegovski arhitekt, je diplomiral na Bauhausu pri svetovno priznanem arhitektu Miesu van de Roheju. Po koncu šolanja je ostal v Nemčiji. Imel je velik vpliv na tamkajšnjo arhitekturo, še posebno na obnovo povojnega Berlina. Poleg delovanja na področju arhitekture je pomembno tudi njegovo pedagoško delo, saj je bil od leta 1950 profesor na visoki šoli v Berlinu. Šolo je rekonstruiral, njegov seminarski stol pa je šel v serijsko proizvodnjo in z njim so opremljene številne šole in predavalnice v vzhodni Nemčiji.

_MG_4018_19_PANbA
Zagrebški arhitekt Gustav Bohutinsky je prišel na Bauhaus leta 1930 in ostal le kratko obdobje, vendar je to imelo za njegovo delo velik pomen. V drugi polovici tridesetih let je v Zagrebu projektiral kiparski atelje za svojega brata Emila Bohutynskega in prav ta atelje, ki stoji na Jadranski ulici, je primer arhitekture Bauhausa tukaj v Zagrebu.

_MG_3183_1
Vpliv Bauhausa v petdesetih letih prejšnjega stoletja na razstavi predstavljajo dela in projekti zagrebške skupine arhitektov in umetnikov EXAT 51, ki so z izobraževanjem popolnoma osvojili značilnosti Bauhausa in jih tudi uporabljali pri svojem delu.
Na razstavi so, kot rečeno, predstavljene tudi druge smeri, kot dela znamenitih arhitektov Ludwiga Miesa van der Roheja, Gropiusa in Hannesa Meyerja, hkrati pa si je mogoče ogledati tudi primere drugih vplivov, npr. literature in posebne izdaje revije Bauhaus Bucher na takratni jugoslovanski prostor, saj so v njih lahko našli primere in razmišljanja Paula Kleeja ter strokovna besedila.
Vse to je vplivalo na njihovo estetiko in oblikovanje na področju arhitekture ter na umetniško snovanje. Razstavo končujemo s predstavitvijo eksperimentalne oblikovalske smeri B na oddelku za arhitekturo FAGG v Ljubljani, katere pobudnik je bil arhitekt prof. Edvard Ravnikar. Študentje so v njenem okviru osvajali značilnosti Bauhausa in pozneje močno vplivali na slovensko arhitekturo in oblikovanje.

_MG_3955_57_PANA
Razstava v zagrebškem muzeju sodobne umetnosti je del mednarodnega raziskovalnega projekta BAUNET, v katerem sodelujejo različne kulturne ustanove. Na njej si je mogoče ogledati več kot 300 različnih del iz uglednih evropskih muzejev in zasebnih zbirk, pove kustosinja razstave Vesna Meštrić.
Za realizacijo razstave smo si seveda izposodili dela iz številnih institucij, lahko jih imenujem raziskovalni centri Bauhausa: to so Arhiv Bauhausa v Berlinu, Štiftung Bauhaus iz Dessaua in univerza v Weimarju, torej tri središča, ki ohranjajo stavbo in seveda hranijo umetniška dela študentov in profesorjev na Bauhausu. Poleg tega pa smo veliko del pridobili iz drugih pomembnih ustanov, kot je Narodni muzej iz Beograda, pa tudi iz slovenskih Slovenskega gledališkega inštituta, galerije Avgusta Černigoja iz Lipice, ki je v sklopu kobilarne Lipica in v kateri hranijo najcelovitejšo zbirko Avgusta Černigoja, tukaj pa so še zbirke iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani in seveda zagrebškega muzeja za umetnost in obrt, Mestnega muzeja Zagreb in iz drugih arhivov ter ustanov, ki jih je približno 10. Seveda so na razstavi tudi dela iz fundusa našega Muzeja sodobne umetnosti, ki hrani zbirko iz prve polovice 20. stoletja.
Bauhaus je združeval najbolj avantgardne umetnike v vlogi učencev in učiteljev, ki so živeli v sožitju, skupaj, na istem mestu, v prostorih sklopa šole, in ustvarjali mojstrovine. Kadar je študent potreboval učitelja, mu je bil ta dosegljiv. Te skoraj idealistične filozofije ni do danes ponovila še nobena šola. Njene ideje in zamisli, ki jih je ustvarila, so se močno razlikovale od takratnega oblikovanja.
Bauhaus je obrnil na glavo vse dotedanje razmišljanje o umetnosti. Bil je sinonim za moderno arhitekturo in pohištvo, za minimalističen in funkcionalen pristop k oblikovanju. Njegov vpliv je segel daleč v zgodovino in sodobnost ter na številna različna umetniška področja izražanja, pove kustosinja Vesna Meštrić.
Šola Bauhaus je bila, čeprav je bila ustanovljena v prvi polovici 20. stoletja in je delovala le 14 let – leta 1933 so jo zaradi njenih naprednih misli zaprli – zelo pomembna za celotno arhitekturo, umetnost in oblikovanje 20. stoletja. Njeno delovanje je bilo že od začetka usmerjeno k raziskovanju, eksperimentiranju in razvoju ustvarjalne misli. Tako lahko danes v delih arhitektov, umetnikov in oblikovalcev – mislim na oblikovanje, ki stopa na področje vsakdanje uporabe – vidimo najširši vpliv teh misli in idej na preplet med funkcionalnostjo in oblikovanjem predmetov.
Zaradi raziskovalnega pristopa, uporabe novih materialov ter načinov razmišljanja in oblikovanja, ki so uspešno in preprosto povezovali umetnost in obrt, funkcionalnost in podobo predmeta, so zamisli Bauhausa še danes izredno aktualne in žive.

_MG_3315
V Weimarju je V. Gropius postavil temelje estetike, ki se še vedno uporabljajo. V šoli so tako študentje kot profesorji narisali svoje ideje in jih v obrtniških delavnicah tudi sami izdelali. Za to so imeli na voljo sodobne stroje in tudi sami so spoznali njihove zmožnosti. Izdelovali so prav vse, od pohištva do vitražev, blaga, keramike. Prav vsako področje je imelo vrhunskega učitelja. Ves dan, vse leto so se študentje in profesorji družili in skupaj ustvarjali. Bauhaus je prinesel napredne ideje tudi na področju pedagogike in izobraževanja. Vesna Meštrić:
Na področju izobraževanja je Bauhaus prinesel nov model in novo vsebino. Pri tem je bila odpravljena hierarhija v odnosu med študentom in profesorjem. Leta 1919 je Walter Gropius v svojem novem programu izobraževanja odpravil naslov profesorja – ta se je po novem imenoval mojster. Tedaj je bila torej odpravljena prva meja v odnosu med študentom in profesorjem, ki je tudi danes na fakultetah pogosto navzoča, saj profesorji predavajo izza profesorske mize (ex katedra) .
Bauhaus je torej razveljavil ta odnos in profesorji so sodelovali pri poučevanju tako, da so kot mentorji sledili študentom in jih usmerjali. V praksi je torej mojster mentor sedel s študentom in ga spremljal pri delu. Tukaj se je torej zgodil osnovni premik v izobraževanju. Pomembno pa je poudariti, da je bil ves program šole sestavljen tako, da so študentje najprej naredili pripravljalni tečaj, na katerem so morali pozabiti vse, česar so se do tedaj naučili, se posvetiti preučevanju materialov, barv in tehnik ter razvijati abstraktno mišljenje. Ko so uspešno končali tečaj, so se usmerili v druge delavnice – v arhitekturo, tekstil, scenografijo in na številna druga področja. Po zaprtju šole leta 1933 so se nekateri profesorji preselili v Ameriko in tam ob pomoči izobraževalne prakse širili zamisli Bauhausa naprej. Ustanovljene so bile številne univerze, ki so uporabljale ideje Bauhasa, kot je npr. šola Black Mountain College v severni Carolini, ki je imela velik vpliv na številne generacije, ne samo na področjih likovne umetnosti in arhitekture, temveč tudi glasbe in gledališča. V poznih tridesetih letih pa je v Chicagu Laszlo Moholy-Nagy iz Madžarske ustanovil Šolo dizajna, ki se danes imenuje Inštitut tehnologije in dizajna. Na njej sta v petdesetih letih, v obdobju postavitve mednarodnega paviljona za razstavo v Chicagu, delovala Ivan Picelj in Aleksander Srnec. Tako pridemo do naše zagrebške zgodbe. Leta 1949 je bila ustanovljena Akademija uporabnih umetnosti, ki je temeljila na izobraževalnem modelu Bauhausa; to pomeni, da je imela pripravljalni tečaj, ki je trajal leto dni, pozneje pa so se študenti izobraževali v različnih delavnicah. Pri tem je zanimivo, da je ta akademija zaživela pred slavno Ulmsko šolo, ki jo je leta 1953 ustanovil Max Bill. Ulmska šola je imela izjemno podporo profesorjev iz Buhausa, pa tudi sicer so profesorji in študenti ostali močno povezani. Na njej so predavali profesorji Walter Gropius in Joseph Albers (oba iz Nemčije) ter Max Bill (iz Švice) Te šole pa niso obiskovali le posamezni člane skupine Exit 51, temveč tudi nekateri izmed ustanoviteljev smeri B na ljubljanski akademiji za arhitekturo, na primer Edvard Ravnikar in Niko Kralj, tako da je bila zelo dobro seznanjena z vsemi umetniškimi tokovi v Evropi.

_MG_4176_65_PANA
Ideje, novi načini razmišljanja in ustvarjanja šole Bauhaus so se hitro širili ….
Sama šola Bauhaus je takrat kot eksperimentalna oz. kot vsaka današnja šola širila svoje ideje ob pomoči različnega promocijskega gradiva in reklam ter vabila študente k novim modelom izobraževanja na področjih arhitekture,umetnosti in oblikovanja. Eden od sloganov, Mladi ljudje, pridite na Bauhaus, je bil napisan na letaku iz leta 1920. Poleg tega so svoje ideje in nove pristope v izobraževanju širili tudi v časopisih in na predavanjih, ki so jih imeli po različnih mestih v Evropi. Znano je, da se je Ivana Tomljenović Meller po predavanju Hannesa Meyerja na Dunaju napotila naravnost na šolo Bauhaus v Dessauu, da bi se sama prepričala, kakšna je ta nova šola in kaj ji lahko ponudi v nadaljnjem izobraževanju. Načini pridobivanja informacij so bili torej različni, vsekakor pa moramo vedeti, da so bili to mladi ljudje, polni entuziazma in želje po novih znanjih. To se do danes ni spremenilo, saj so mladi željni novih stvari in jih zanimajo novi pristopi v izobraževanju ter na drugih področjih.

_MG_5124AA

_MG_3390

_MG_4202_06_PANA

Razstava Bauhaus – mreženje idej in prakse v zagrebškem muzeju sodobne umetnosti poleg samih del na razstavi predstavlja tudi številne izdaje in celo mapo ilustriranih pisem.
V mednarodnem projektu Bauhaus – mreženje idej in prakse (BauNet), ki traja vse od oktobra 2013 in bo še do septembra 2015, sodeluje tudi Loški muzej iz Škofje Loke; v okviru projekta so v galeriji na Loškem gradu pripravili razstavo z naslovom Avgust Černigoj – v mreži evropskega konstruktivizma.
Obe razstavi, tako zagrebška kot škofjeloška, osvetljujeta obdobje ustvarjalnosti Bauhausa, ki je pomembno sooblikovalo umetniško snovanje kot izobraževanje 20. stoletja in je vplivno še danes. Bauhaus na neki način predstavlja Evropo, kakršna bi lahko bila in kakršna je v določenem, posebnem trenutku nekega obdobja Nemčije tudi res bila – mentalni prostor, posvečen razvijanju idej mednarodnosti, avtentičnega liberalizma, individualne svobode in socialne enakopravnosti.

Aleksandra Saška Gruden

http://www.baunet-info.com/

http://www.msu.hr/#/hr/20533/

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

You may use these HTML tags and attributes: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*

Lost Password